VSL sodba II Cp 3790/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe, da je skupno premoženje tudi v vložku y k.o. X. vpisana nepremičnina parc. št. 585/3 (dvorišče 187 m2 in stan. stavba 55 m2) in parc. št. 585/4 (travnik 689 m2), delež vsake od pravdnih strank na tem premoženju pa znaša 1/2.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 301,48 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da je skupno premoženje strank stanovanje št. 72 v I. nadstropju stavbe na naslovu L. z dvema pomožnima prostoroma in tožničin delež na tem stanovanju 36 %, toženčev pa 64 %. Zavrnjeni pa so: zahtevki obeh pravdnih strank za določitev drugačnih deležev na navedenem stanovanju; zahtevka obeh pravdnih strank za izdajo zemljiškoknjižne listine; toženčev zahtevek, da v skupno premoženje sodita tudi vikend parc. št. 585/3 in 585/4 k.o. x. in stanovanje v K. in da je njegov delež na tem premoženju 3/4, toženkin pa ¼. Glede stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavljene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, podredno pa njeno spremembo tako, da bo zahtevku iz nasprotne tožbe ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo obseg skupnega premoženja in prispevek strank v to premoženje. Zavrača toženčevo odgovornost za pomanjkljive podatke o njegovih dohodkih, kajti njegovi delodajalci so v stečaju, podjetja izbrisana. Glede na toženčevo slabo zdravstveno stanje bi se sodišče moralo prilagajati tožencu, pa se ni. Od njega so se zahtevali podatki, pri čemer je bilo jasno, da jih ne more predložiti, razen tega po prvem naroku novih dokazov ni mogoče predložiti. Pritožnik ocenjuje, da je sodišče toženčevo slabo zdravstvenega stanje izkoristilo v njegovo škodo. Glede kredita, ki ga je dal tožničin oče, je spregledano, da je bil vrnjen. Spregledano je, da je tožnica kredite, ki jih je najela, poplačala s toženčevim denarjem, očitno pa tudi s kupnino od vozil. Izločitev toženčevega posebnega premoženja ni priznana. Vztraja, da je počitniška hišica njegovo posebno premoženje, ker jo je kupil sam s svojim posebnim premoženjem, kar izhaja iz tega, da je bil denar za kupnino dvignjen iz njegovega računa. Tudi vse postopke nakupa je toženec izpeljal sam. Nadaljnja ureditev počitniške hišice z okolico ga je stala 2.500.000- SIT. Omenja svojo prvo zaposlitev pri privatniku v proizvodnji plastike, potem zaposlitev v U., priložnostno delo pri prodaji knjig, privatniku v kovinoplastiki (I. F. s.p.), delo pri S.-I., delo pri E., nazadnje B.. Pogodbeno delo pri ZPIZ ni evidentirano. Poudarja, da se je toženec prilagajal tožničinemu delovniku in se ni mogel dodatno izobraževati, napredovati, več zaslužiti. Poudarja skrb za sina in tožničino, zaradi službenih obveznosti manjše angažiranje pri oskrbi sina. Omenja svojo odškodnino v znesku 2.430.000,00 SIT, ostale odškodnine je prejela tožnica na svoj račun. Noben dokaz ne potrjuje, da je tožnica prispevala k nakupu vikenda. Dejstvo, da se je lastninska pravica knjižila na vsakega do polovice, še ne pomeni, da sta ga skupaj kupila. Opisuje delo in življenje na vikendu. Navaja, da je bila kupnina za avto TOYOTA RAV 4 plačana z njegovim denarjem, zato je nepravilna ugotovitev, da je avto tožničina last. Trajalo je kar nekaj časa, da je dobil v uporabo avto FIAT PUNTO. Meni, da tožnica razvrednoti pomoč njegovih staršev in njegovo delo pri obdelavi vrta, pri oskrbovanju skupnih avtomobilov Graja, da je sodišče v vsem verjelo in sledilo tožnici. Opozarja na pomen dejstva, da je tožnici dal 7.000.000- SIT, saj sicer ne bi mogla dobiti kredita. Graja tožničine navedbe v odgovoru na nasprotno tožbo, med drugim glede uporabe vozil, nakupov fotoaparata, šivalnih in pletilnih strojev. Navaja, da ekonomske šole ni končal zaradi obveznosti. Kupnino za počitniško hišico je poravnal iz svoje varčevalne knjižice. Pomota je, da naj bi tožnica prejela na svoj račun pri Abanki znesek 31.757- €. Ta znesek je prejela na račun pri NLB, enota Kamnik, razen tega ta znesek ni upoštevan v toženčevo korist. Meni, da se sodišče ni potrudilo opraviti izračun vseh finančnih transakcij, ampak je nasedlo tožničinemu leporečju. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je uporabljen v korist tožnice, saj pritožnikov prispevek v delu za dom in družino ni upoštevan. Sprašuje se, zakaj tožnica potrebuje takó veliko stanovanje. Meni, da počitniška hišica ni skupna last. Meni, da bi bilo treba med avtomobili omeniti še druge, prej prodane avtomobile. Navaja, da je bil kredit, ki ga je vzel tožničin oče, vrnjen. Meni, da mu je bila zaradi zdravstvenega stanja kršena pravica do enakosti pred sodiščem in njegovo zdravstveno stanje izrabljeno v njegovo škodo. Oceno izpovedi skupne znanke B. Š. ocenjuje za subjektivno. Za subjektivno ocenjuje tudi presojo ostalih dejstev. Iz evidence se da razbrati, koliko je bilo dvignjenega s toženčevih računov. Opozarja na svoje delo pri vzdrževanju stanovanja. Za procesno napako označuje to, da je sodišče dalo strankama vedeti, kako namerava odločiti, da tožencu ni bilo omogočeno govoriti. Opozarja na svojo slabo koncentracijo, za kar sodišče ni imelo posluha. Meni, da je tožnica dobila več, kot je zahtevala, kar je dokaz sodničine pristranskosti. Opisuje svoje doživljanje narokov. Trdi, da sodišče ni upoštevalo vseh nakazanih zneskov, zato je nesprejemljiv zaključek, da tožnici ni mogel izplačati 126.746,66 €. Poudarja, da je samo od odvetniške družbe L. dobil 20,50 mio SIT, potem pa še pri zavarovalnicah. Opozarja na svoje angažiranje pri vzdrževanju vikenda. Opozarja, da tožnica ni omenila rejenca I., za katerega je skrb spet padla na toženca. Opisuje tudi druge podrobnosti iz skupnega življenja s tožnico.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Z odločitvijo, da stanovanje v Kamniku ni skupno premoženje, pritožbeno sodišče soglaša. Tožnica ga je kupila po prenehanju ekonomske skupnosti s tožencem. Toženec sam je potrdil, da je tožnici denarna sredstva za nakup tega stanovanja izročil zato, ker je bilo tudi zanj življenje v skupnem stanovanju nevzdržno. Da je toženec tožnici denar izplačal v sferi delitve premoženja in tudi namensko – da ga uporabi pri nakupu svojega stanovanja – izhaja tudi iz pogodb z dne 23.3.2006 in 31.3.2006 (dokaza B119 in B120), ki izročitev denarja potrjujeta. Verodostojnosti zapisov teh dveh pogodb oz. njuni vsebini toženec ni nasprotoval. Drugačno stališče, ki ga zavzema v tej pravdi – da je denar tožnici izplačal kot svoj vložek v nakup stanovanja – zato ne vzdrži kritične presoje. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da dohodek, ki se mu je toženec prostovoljno odrekel, da je tožnici denar lahko izročil, pri odločanju ni pravno pomembno dejstvo.

5Pritožbeno sodišče soglaša tudi določitvijo deleža na skupnem premoženju. Zaključek, da je tožnica ves čas ekonomske skupnosti zaslužila bistveno več kot toženec, je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi podatkov o dohodkih, ki jim tožnik ne nasprotuje in jim ne odreka verodostojnosti. Dejstvo, da podatki o toženčevem zaslužku za določeno obdobje niso dosegljivi, ni bistveno, saj toženec ne zatrjuje, da bi nedosegljivi podatki izkazali drugačno razmerje med dohodki, kot ga izkazujejo dosegljivi podatki. Nedosegljivosti podatkov sodišče prve stopnje ni upoštevalo tako, da bi tožencu v obdobju, za katerega podatkov ni, odreklo zaslužek, zato pritožba neutemeljeno trdi, da je pomanjkljivost podatkov upoštevana v toženčevo škodo. Pravilna je tudi ugotovitev, da nobeni od strank starši niso nudili takih sredstev oz. pomoči, ki bi utemeljevala njen večji delež na skupnem premoženju. Tako toženčevi kot tožničini starši so mladima priskočili na pomoč, kjer so mogli, ne gre pa za tako obliko in obseg pomoči, da bi se odrazila na premoženjskem področju. Iz trditev in izpovedb obeh strank izhaja, da je bila pomoč nudena obema oz. mladi družini, ki je pomoč potrebovala. Tudi pritožbene trditve (sedma stran pritožbe) potrjujejo, da je šlo za tako obliko pomoči. Nobena od strank ni uspela dokazati, da je zaradi pomoči svojih staršev v skupno premoženje prispevala finančni vložek ali občutno zmanjšala stroške. Tožnik ne zatrjuje, da bi v zakon prinesel finančna sredstva, niti, da bi tožnico v času študija preživljal, zato s pavšalnimi pritožbenimi trditvami o tožničinem šolanju drugačne odločitve ne more doseči. Dejstva, da je tožnik v trajanju ekonomske skupnosti vseskozi prejemal dohodek in da je poprijel za delo, ki ga je uspel dobiti (priložnostno delo, prodajanje zavarovanj), je dokazni postopek potrdil in so pri odločitvi upoštevana.

6Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša, da tožnikovo delo v gospodinjstvu in tudi sicer v življenjski skupnosti (skrb za avtomobile, delo na vrtu …) ni bilo tako obsežno, da bi bistveno odstopalo od tožničinega angažmaja pri oskrbi doma in družine. Tako z varstvom in vzgojo sina, kot z domačim delom, sta se trudila oba zakonca – vsak po svojih najboljših močeh in nobeden od njiju ni izstopal po svojih potrebah. Res je v času tožničinih dežurstev oz. dela preko delovnega časa toženec skrbel za varstvo otroka, vendar je bila, skladno z izpovedjo vseh treh zaslišanih prič, tožnica tista, ki je postorila glavna gospodinjska opravila. Dejstvo, da je bil otrok posvojen šele po nakupu stanovanja v Mengšu, ni bistveno, ker je pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju treba upoštevati celotno obdobje, v katerem sta stranki živeli v ekonomski skupnosti. Šivalni stroj in knjige, ki jih je nabavila tožnica, niso take vrednosti, da bi imeli vpliv na velikost deleža. Potovala sta oba skupaj, zato tudi ti izdatki pri določanju deležev na skupnem premoženju ne terjajo odmika od zakonske domneve o enakosti deležev. Zaključek, da zlasti tožničini večji dohodki terjajo odstop od zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju, je pravilen. Ti dohodki in ostale, po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine, utemeljujejo tožničin 65% in toženčev 35% delež na skupnem premoženju.

7Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo, da se toženčevo izplačilo 29.219,96 EUR upošteva pri določitvi deleža na stanovanju v Mengšu, kajti tožnica s tem soglaša, toženec pa je v pogodbah z dne 23.3.2006 in 31.3.2006 (dokaza B119 in B120) tudi potrdil, da je denar izplačan zaradi delitve skupnega premoženja. Ker stranki glede kupnine, ki sta jo dobili za avtomobila, ki sta ju oba prodala po prenehanju ekonomske skupnosti, nista podali konkretnih zahtev oz. predlogov po izplačilu denarja, je pravično, da je sodišče razliko med kupninama upoštevalo pri ugotavljanju deležev na skupnem stanovanju v Mengšu. Za kakšno valorizacijo se toženec zavzema, iz pritožbe ni razvidno.

8Dejstvo, na katerega se v pritožbi sklicuje toženec – da je prejel bistveno višjo odškodnino od tožnice – je v dokaznem postopku potrjeno in v sodbi navedeno (17. stran sodbe), vendar pa ni odločilno, ker ni izkazano niti kakšen del odškodnin sta stranki porabili za skupne potrebe niti kakšen del sta vložili v nakup vikenda. Iz trditev in izpovedi obeh strank izhaja, da je bil del odškodnin porabljen za skupne potrebe oz. življenje v ekonomski skupnosti, ki je trajala do novembra 2003, del pa za nakup vikenda. Kakšen del odškodnine za posamezen namen, ni ugotovljivo, ker nobena od strank tega ni konkretno navajala, niti o tem konkretno izpovedovala. Ker je bil vikend kupljen leta 1999 (v trajanju ekonomske skupnosti) in ni izkazano, da je bil plačan izključno iz odškodnin, ki so posebno premoženje, je pravilen zaključek, da je tudi vikend skupno premoženje. Za določitev deležev na njem pa je – poleg ostalih okoliščin, upoštevanih pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju – bistvena tudi višina posebnega premoženja (odškodnine), vloženega oz. pomešanega s skupnim premoženjem. Kupnina je bila plačana neposredno po tem, ko je tudi tožnica prejela odškodnino in stranki še nista načrtovali, da se razideta. Večji delež na skupnem vikendu (skupnem premoženju) zatrjuje toženec, zato je na njem dokazno breme, da je teh sredstev vložil toliko, da njegov delež na skupnem premoženju presega polovico. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožencu, da je izključni lastnik vikenda (v zahtevku iz nasprotne tožbe vikend uveljavlja kot skupno premoženje in svoj ¾ delež na njem). S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da delež vsake od strank na vikendu znaša ½, je tožencu priznalo, da je svojih sredstev (odškodnine) vložil več kot tožnica, saj bi sicer tudi glede vikenda lastninska deleža določilo v razmerju 65% : 35%, torej skladno z ugotovljenim deležem na skupnem premoženju. Pravno nepomembno je, iz čigave hranilne vloge (tožničine ali toženčeve) je bil denar za plačilo kupnine dvignjen, kajti, sredstva, ki sta jih stranki z delom pridobili v trajanju ekonomske skupnosti, so skupno premoženje, ne glede na to, na kateri hranilni vlogi so se nahajala. Stranki ne zatrjujeta, da bi iz naslova odškodnine pridobljen denar striktno ločevali od ostalega skupnega premoženja oz. da bi prejeto odškodnino hranili na ločenih računih. Fizično delo pri vzdrževanju počitniške hišice je upoštevano kot tožnikov vložek pri ustvarjanju skupnega premoženja. Pritožbeno opozarjanje, da toženec ni pohajal in popival po gostilnah, je nepotrebno, ker tako obnašanje toženca ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno. Ker torej toženec ni izkazal, da v nakup vikenda vloženo posebno premoženje (odškodnina) utemeljuje še večje odstopanje od ugotovljenih deležev na skupnem premoženju (65 : 35), kot ga je z določitvijo polovičnih deležev določilo prvostopenjsko sodišče, je potrjena prvostopenjska odločitev, da sta deleža na vikendu enaka, torej znašata za vsako od strank ½.

9Ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče sledilo trditvi tožeče stranke, da sta si vikend (kot del skupnega premoženja) že razdelili, bi ob takih ugotovitvah, kot so iz prvostopenjske sodbe razvidne, in s strani pritožbenega sodišča v prejšnji točki potrjene, ob pravilni uporabi 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, moralo biti toženčevemu zahtevku delno ugodeno. Toženec namreč v drugi alineji 1. točke zahtevka uveljavlja, da je skupno premoženje tudi vikend (nepremičnini parc. št. 585/3 in 585/4, obe k.o. x.) in svoj 3/4 delež na njem. Kot je potrjeno v prejšnji točki, deleža večjega od ½, toženec ni uspel dokazati; da vikend je skupno premoženje, pa je dokazni postopek potrdil. Pritožbeno sodišče zato zavrnilni del sodbe spreminja tako, da je toženčevemu zahtevku, da sta nepremičnini parc. št. 585/3 in 585/4, obe k.o. x. (vikend) skupno premoženje, ugodeno in določen delež, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje – za vsako od strank do ½ (358. čl. ZPP). Zemljiškoknjižni podatki polovična deleža strank na tem premoženju že izkazujejo (zemljiškoknjižni izpisek je predložili toženec – dokaz B111-113, tožnica pa pogodbo – dokaz A35), zato zemljiškoknjižnih podatkov ne bo treba spreminjati.

10V ostalem je toženčeva pritožba neutemeljena in jo pritožbeno sodišče zavrača ter potrjuje odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V nasprotju z razlogi sodbe pritožnik navaja, da je sodišče štelo, da je bil avto Toyota Rav 4 tožničina last. Številne podrobnosti v pritožbi – o nakupu premičnin manjše vrednosti (računalnik, šivalni stroj, pripomočki za izdelavo tapiserij in kvačkanje, menjavanje avtomobilov), o oskrbovanju rejenca, toženčevi nedokončani ekonomski šoli..... – sicer na splošno osvetlijo ekonomsko skupnost in vlogo strank v njej, ne gre pa za taka dejstva, ki bi bistveno vplivala na velikost deležev na skupnem premoženju. Ne izkazujejo namreč niti večjih dohodkov niti večjih potreb pravdnih strank, zato za odločitev niso bistvene. Očitek, da se sodišče ni potrudilo opraviti izračuna vseh bančnih transakcij, ni utemeljen. V okviru toženčeve trditvene podlage, ki ravno na tem področju ni bila ekzaktna in jasna (v vlogi z dne 6.12.2010 je navedel, da ni pomembno, kako in kdaj je dobival odškodnino), je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, ki jih je toženec zatrjeval na tak način, da so preverljiva. Pritožbene trditve o tožničinem privilegiranem položaju in toženčevem zapostavljanju spisovni podatki ne potrjujejo. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodnica tožencu odrekla glasnejše in jasno govorjenje, ali, da bi toženca odklanjala ali šikanirala zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Sicer pa so pritožbeni očitki v tej smeri povsem nekonkretizirani in tudi zato nepreverljivi. Sodničinega prizadevanja za sklenitev poravnave ni mogoče ovrednotiti kot procesne napake, saj so postopki ugotavljanja skupnega premoženja praviloma dolgi, zapleteni in dragi ter stranki s poravnavo večkrat najdeta boljše rešitve, kot jih dopušča pravna ureditev Tudi ugotovitvi o toženčevem selektivnem spominu ni mogoče odreči pravilnosti, saj iz dejstev, da sta oba s tožnico lepo skrbela za sina, potovala in drug drugega pooblastila za razpolaganje z denarjem, kažejo, da je bilo med njima vsaj nekaj harmonije in zaupanja, kar tožnica potrjuje, toženec pa vse to spregleda.

11Kadar pritožbeno sodišče sodbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Glede stroškov postopka na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje. Tudi po odločitvi pritožbenega sodišče je taka določitev pravilna. Tožnica ni uspela uveljaviti 7/10 deleža na M. stanovanju (ampak le 36/100 delež), toženec pa ni uspel z zahtevkom iz nasprotne tožbe, da je skupno premoženje tudi stanovanje v K., da je njegov delež na M. stanovanju večji od 64/100 ter da je njegov delež na vikendu večji od ½. Ker je določitev pritožbenega sodišča o stroških postopka na prvi stopnji enaka odločitvi prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče v VI. točko izreka ne posega.

12Pritožnikov uspeh s pritožbo je delen, približno četrtinski, zato je pritožnik v tem obsegu upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. čl. v zvezi z 2. odstavkom 154. čl. ZPP). Pritožniku so v pritožbenem postopku (sporna vrednost 30.000,00 EUR) nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek 504,90 EUR (višina, v kateri so bili stroški zaznamovani) – tar. št. 3210, 20 % DDV 101,00 EUR in sodna taksa 600,00 EUR, skupaj 1.205,90 EUR, upravičen pa je do povrnitve četrtine teh stroškov. Priglašeni manipulativni stroški v Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. list RS 67/08) niso opredeljeni kot potrebni pravdni stroški.