VSL sklep II Cp 4050/2011

Pritožbama se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 6. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je tožnikoma prisodilo uporabnino: prvemu tožniku v višini 2.593,60 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2008 dalje, kar sta toženca dolžna plačati nerazdelno (1. točka izreka) in 2.593,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2008 dalje, kar je dolžna plačati prva toženka (3. točka izreka); drugi tožnici v višini 1.134,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2010 dalje, kar sta toženca dolžna plačati nerazdelno (2. točka izreka) in 3.566,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2010 dalje, kar je dolžna plačati prva toženka (3. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnjen (4. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke R. S. zoper terjatev prvega tožnika je zavrnjen (5. točka izreka). V 6. točki izreka je odločeno o pravdnih stroških.

2Pritožujeta se toženca. Oba uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe.

3Prva toženka nasprotuje plačilu uporabnine za obdobje od 1.8.2005 do 1.10.2005, ker je bila uporabnina za to obdobje prvemu tožniku že prisojena v zadevi P 397/2005. Trdi, da je napačno ugotovljeno bivanje sina – drugega toženca v stanovanju. Sin se je doselil 1.8.2006, o čemer sta enako izpovedala oba s sinom, tožnik pa bivanja v obdobju po 1.8.2006 ni dokazal. Drugi tožnici odreka posest na stanovanju, ker je kupila 3/5 solastninski delež in posesti nikoli ni pridobila. Prvi tožnik je posest izgubil, ker je druga toženka kupila stanovanje prosto oseb in stvari. Po izselitvi sina je v stanovanju živela sama in zasedala zgolj svoj 2/5 delež na stanovanju. Po tem, ko se je sin 22.2.2010 razšel z dekletom, ga je povabila, da živi z njo in tako od 22.2.2010 oba skupaj zasedata njen 2/5 solastninski delež. Nasprotuje višini prisojene uporabnine, ker je soglašala z najemnino 334,61 EUR bruto, zmanjšano za 25 %, kar za 60 % delež stanovanja znaša 150,57 EUR. Glede pobota s terjatvijo druge tožnice navaja, da ji vprašanja niso bila dovoljena.

4Drugi toženec ponavlja svojo trditev, podano v postopku na prvi stopnji, da je pred ločitvijo staršev in med ločevanjem staršev živel v stanovanju in nobeden od njiju mu ni dal vedeti, da bo moral karkoli plačevati. Tudi druga tožnica ni zahtevala, da se izseli, ali plačuje najemnino. Če bi to vedel, bi se sigurno že odselil. Oče (prvi tožnik) je v vseh letih pravdanja samo mami – prvi toženki dal vedeti, da je v stanovanju nezaželena. Navaja, da sta ključavnico z bratom zamenjala na podlagi mamine zahteve. Opozarja na ugotovitev iz sodbe P 397/2005, da je prva toženka stanovanje uporabljala v celoti sama, otrokoma pa dopustila uporabo stanovanja tudi v delu, katerega sicer ne bi smela uporabljati. Nasprotuje uporabnini od 1.8.2005 do 28.9.2005, ker je o njej že razsojeno s sobo P 397/2005. Opozarja, da se je iz spornega stanovanja izselil 1.8.2006, ko se je zaposlil v Ljubljani. Z dopisom delodajalca to dejstvo ni ovrženo, ker je v času od 1.8.2006 do 1.12.2006 prejemal potne stroške za mestni promet, od tedaj dalje pa ne več, ker se je preselil v neposredno bližino delodajalca. Ob ponovni selitvi v S. – 22.2.2010 – mu je bivanje dovolila mama. Tudi tedaj še ni poznal premoženjskih razmer glede stanovanja. Mama mu je zagotavljala, da zasedata njen 2/5 solastninski delež. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje, ker izračun stroškov ni utemeljen in ker so potni stroški odvetnika iz Ljubljane nepotrebni, saj bi tožeča stranka lahko izbrala odvetnika iz Črnomlja.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Oba pritožnika utemeljeno opozarjata, da je uporabnino za čas od 1.8.2005 do 28.9.2005 prvi tožnik uveljavljal in jo tudi uspel uveljaviti v drugem pravdnem postopku. Prisojena mu je bila s sodbama Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 397/2005 z dne 27.8.2007 in P 220/2008 z dne 15.1.2009, potrjenima s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 5579/2007 z dne 21.5.2008 in II Cp 843/2009 z dne 1.4.2009.

7Oba pritožnika utemeljeno grajata tudi dokazno oceno pri ugotavljanju dejstva, kdaj se je drugi toženec iz spornega stanovanja odselil. Oba toženca sta izpovedala, da se je drugi toženec odselil 1.8.2006, dopis E. d.d. (list. št. 20) pa je pri ugotavljanju tega dejstva neuporabljiv, saj iz njega ni mogoče razbrati, v katerem obdobju so se drugemu tožencu izplačevali potni stroški za prihod na delo iz S. Dokazov za tožnikovo trditev, da je drugi toženec v spornem stanovanju v S. bival tudi v času od 1.8.2006 do 1.12.2006, torej ni.

8Drugi toženec pravilno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njegove, v obeh odgovorih na tožbo podane trditve, da mu niti premoženjska razmerja med staršema, niti premoženjska razmerja med materjo in drugo tožnico niso bila znana, mama pa mu je zagotavljala, da v stanovanju lahko živi; niti prvi tožnik niti druga tožnica nanj nikoli nista naslovila zahteve, da se iz stanovanja izseli, ali da jima zaradi uporabe karkoli plačuje. Če so te trditve točne, tožnika od drugega toženca uporabnine nista upravičena zahtevati. Z umestitvijo materialnopravnega določila o neupravičeni obogatitvi (190. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ in njegovo konkretizacijo iz 198. čl. OZ) v sistem celotnega stvarnega in obligacijskega prava se izkaže, da je primarno lastnikovo (solastnikovo ) upravičenje imeti stvar v posesti in jo (so)uporabljati ustrezno svojemu (so)lastniškemu deležu ter z njo razpolagati (37. in 66. čl. Stvarnopravnega zakonika). Uporabnina je namreč šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral kot eno od dveh možnosti. Kdor v svoje prikrajšanje privoli, do uporabnine ni upravičen. V pravdnem postopku P 397/2005 (kasneje P 220/2008) je bilo razsojeno, da je celotno uporabnino dolžna plačati prva toženka, ker je bilo upoštevano, da stanovanje uporabljala sama, otrokoma pa je dopustila uporabo stanovanja. S to razsodbo skladna je pritožbena trditev drugega toženca, da sta ključavnico z bratom zamenjala na prošnjo mame.

9Prva toženka utemeljeno ugovarja tudi višini prisojene uporabnine. Na naroku dne 12.4.2011 sta stranki v izogib izdelavi izvedenskega mnenja višino uporabnine dogovorili tako, da jo sodišče lahko izračuna iz bruto najemnine (za celotno stanovanje) 334,61 EUR, zmanjšane za 25 %. Pri tem stališču je prva toženka vztrajala tudi na naroku 23.8.2011. Glede na to, da tožnika uveljavljata odmeno za uporabo 3/5 stanovanja, prva toženka utemeljeno opozarja, da je uporabnina v višini 162,10 EUR previsoka Najemnina 334,61 EUR zmanjšana za 25 % ( 83,75 EUR) znaša 250,86 EUR, 3/5 tega zneska pa znaša 150,52 EUR.

10Razlogi za odločitev, da sta toženca del uporabnine dolžna plačati solidarno, iz sodbe niso razvidni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz. 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Ker sta toženca samostojni fizični osebi, je vsak od njiju obogaten (če bo dokazni postopek to potrdil) oz. je prišlo do neutemeljenega premika premoženja v sfero vsakega do njiju. 198. čl. OZ kot zavezanca za vrnitev koristi navaja tistega, ki je stvar uporabljal v svojo korist. Solidarnost pri plačilu je predvidena samo takrat, kadar tako določa zakon ali če se stranki o tem dogovorita oz. je tako naloženo v oporoki.

11Neutemeljeno pa prva toženka opozarja, da druga tožnica z nakupom solastninskega deleža ni pridobila posesti na stanovanju. Z nakupom solastninskega deleža na javni dražbi in domikom te nepremičnine, je druga tožnica pridobila tudi posredno posest stanovanja. To pa niti ni bistveno, kajti odločilno dejstvo je, da je druga tožnica od nakupa dalje imetnica stanovanja in kot taka zaradi nemožnosti uporabe stanovanja prikrajšana (če bo seveda dokazni postopek to potrdil oz. v obsegu kot bo potrdil). Pritrditi ni mogoče niti pritožbenemu razmišljanju prve toženke, da skupaj s sinom zaseda le svoj 2/5 solastninski delež stanovanja. Če je bila tožnikoma onemogočena uporaba solastne stvari – kar je treba ugotoviti – gre za poseg v tujo nepremičnino (1. odstavek 66. čl. SPZ) in na drugi strani korist, ki je v brezplačni uporabi solastninskega deleža tožnikov. Če uporabnik ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, mora povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Dokler razmerja med solastniki niso urejena, je treba na drug način preprečiti, na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi strani obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža.

12Prva toženka graja tudi zavrnitev pobotnega ugovora, ki ga je podala zoper terjatev druge tožnice. O tem pobotnem ugovoru, podanem v odgovoru na tožbo P 131/2010 (list. št. 7 spisa P 131/2010), se sodišče ni izreklo – ni ga niti zavrglo niti o njem meritorno odločilo. S tem je storilo relativno bistveno kršitev postopka, saj je tudi odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je uveljavljena v pobot, sestavni del odločitve (3. odstavek 324. čl. ZPP).

13Zaradi bistvenih kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne more odpraviti, je izpodbijana odločitev v 1., 2., 3. točki izreka, in posledično v 6. točki izreka (stroškovnem delu odločitve) razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.