VSK sklep Cp 79/2012

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožencev za obnovo postopka v uvodoma navedeni pravdni zadevi, pri čemer je njuno vlogo vsebinsko obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe. Tožencema je še naložilo, da sta dolžna tožeči stranki povrniti 599,28 EUR stroškov postopka.

2Proti odločitvi se pritožujeta toženca po pooblaščenki. Menita, da je sodišče prve stopnje napačno pravno okvalificiralo vsebino njunega predloga. Vztrajata, da jima niti tožba niti odločba sodišča nista bila vročena, zaradi česar jima je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Zato menita, da sta v zadevi uporabila pravilni pravni instrument, to je predlog za obnovo postopka, ki temelji na 2. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po kateri se pravnomočno končani postopek lahko obnovi, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnika tudi oporekata ugotovitvi sodišča, da naj bi bilo na njunem naslovu puščeno obvestilo o prispeli sodni pošiljki. Okoliščina, da je vročevalec obvestili izpolnil, ne pomeni, da je obvestili pri tožencema tudi dejansko pustil. Vztrajata pri tem kar sta povedala pri zaslišanju na naroku: prejela naj ne bi niti obvestila o prispeli pošiljki, ne same pošiljke, ne računa, ki bi jima dal kakorkoli slutiti o tem, da sta dolžniku kaj dolžna. Pri zaslišanju sta povedala, da sta Pošto večkrat ustno opozorila na neurejeno vročanje pošiljk, druga toženka je tudi določljivo navedla, komu je ustno grajala vročanje, in sicer vodji pošte. Tudi mesečne položnice niso redno prihajale na njun naslov, vendar sta toženca, ker sta položnico vsak mesec pričakovala, lahko ob njuni nevročitvi odreagirala. Nemogoče je vedeti, katera pisanja nista prejela, čeprav bi jih morala. Zato sta tudi predlagala poizvedbe na Pošti o tem, koliko pošiljk v spornem obdobju ni bilo vročenih ali se jih je vrnilo z naslova Č. V pritožbi predlagata še zaslišanje hčerke P.M., ki je v obravnavanem obdobju živela z njima in prav tako imela težave z vročanjem pošte, vendar do sedaj pritožnika s tem nista bila seznanjena, saj tudi njiju hčerka s tem ni seznanila, temveč je to storila šele potem, ko sta ji povedala za obravnavani postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnika sta predlog za obnovo postopka sicer formalno opirala na 2. točko 394. člena ZPP, zatrjevala pa sta, da jima sodna odločba (plačilni nalog z mandatno tožbo) sploh ni bila vročena. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem pravilno obrazložilo, da bi šele pravilna vročitev lahko imela za posledico pravnomočnost odločbe, slednje pa je logični predpogoj, da je mogoče zahtevati obnovo postopka. Tudi če bi bilo takšno pravno stališče prvostopenjskega sodišča napačno, to pritožnikoma ne more iti v škodo, saj je bila njuna vloga obravnavana kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, torej za dosego cilja, ki sta ga v svoji vlogi zasledovala: preprečiti, da bi bila sodna odločba, ki je bila izdana proti njima, pravnomočna.

5V zvezi z vprašanjem pravilnosti vročitve je sodišče opravilo narok, na katerem je pritožnika zaslišalo. Oba sta trdila, da sta imela v obdobju, ko je bila opravljena sporna vročitev s t.i. fikcijo, precejšnje težave pri vročanju poštnih pošiljk, saj jih nista redno prejemala in o tem naj bi tudi opozarjala predstojnico pošte v M. Povedala sta še, da sta imela na povsem vidnem mestu nameščen nov poštni nabiralnik. Na podlagi podatkov spisa je mogoče ugotoviti, da je sodišče tožencema odločbo vročalo dvakrat (pri vsakem od teh vročanj pa sta bili tudi dvakrat puščeni obvestili za vsakega od njiju), zato je malo verjetno, da naj bi ne bilo puščeno v nabiralniku prav nobeno od 8 obvestil. Pritožnika sta še pojasnila, da nista nikoli pisno ukrepala zaradi težav pri prejemanju poštnih pošiljk, da pa naj bi ustno s tem seznanjala predstojnico Pošte. Vendar pa njenega zaslišanja nista predlagala. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je nevročitev obvestil in pisanj, ki se nanašajo na sporno odločbo, šteti kot negativno dejstvo, ki ga toženca ne moreta dokazati. V pritožbi namreč sočasno zatrjujeta, da naj bi imela v kritičnem obdobju celo vrsto težav zaradi nerednega sprejemanja pošte, predvsem položnic. Nerazumno je, da se v takem primeru ne bi obrnila pisno na pošto ali v tem postopku predlagala zaslišanje osebe, na katero naj bi se ustno obračala. Nenazadnje pa sta pri zaslišanju trdila tudi, da naj bi imeli podobne težave z vročanjem tudi sosedi. Dokazovanje jima zato ni bilo onemogočeno.

6V pritožbi predlagani novi dokaz za zaslišanje hčerke P.M., ki naj bi v obravnavanem obdobju živela z njima in ki tudi ni redno prejemala pošiljk pritožnika opravičujeta s tem, da tega dokaza nista mogla predlagati prej, ker za hčerkine težave nista vedela, saj so „pošto vodili ločeno“. Po oceni pritožbenega sodišča pa dopustnosti novega dokaza nista uspela izkazati. Že pri zaslišanju je namreč druga toženka izrecno povedala, da imajo še vedno težave s pošto in da je pred kratkim hčerka klicala na Pošto, ker je pričakovala pošiljko, ki je ni dobila. Iz tega in iz pritožbi priloženih dokaznih listin, ki izkazujejo, da je bila njuna hčerka v obdobju, ko naj ne bi prejemala naročenih paketov, še mladoletna, sledi logičen zaključek, da je za težave, če so dejansko bile, vedela cela družina, zato ne gre za novi dovoljeni dokaz v smislu 337. člena ZPP.

7Pritožba torej ni uspela vzbuditi pritožbenemu sodišču dvomov v pravilnost prvostopenjske odločitve, zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja argumentacijo prvostopenjskega sodišča in jo ocenjuje kot pravilno tako glede pravne kvalifikacije vloge tožene stranke kot glede dejanskih ugotovitev o prejemanju pošte. Glede na vsebino vloge pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato jih tožnici ni priznalo.