VSK sodba Cp 716/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka glasi: „Toženka je dolžna plačati tožnici znesek 13.383,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, višji prisojeni zahtevek v tem delu se zavrne“ in v III. točki izreka glasi: „Toženka je dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 1.584,14 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu te sodbe.“
II. V preostalem delu se pritožba toženke zavrne.
III. Tožnica je dolžna povrniti toženki pritožbene stroške v višini 463,50 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločitve, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 17.845,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 2.184,60 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo šestnajsti dan po prejemu te sodbe. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala, ko se je pri prečkanju preko zelenice, ki je v lasti toženke, zapletla v nizko ograjico, ki jo je toženka postavila zato, da bi zavarovala zelenico in pri tem padla na pločnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost toženke zaradi postavljene nizke ograjice v višini 80%, tožnici pa pripisalo 20% soodgovornost. V nezgodi je tožnica utrpela poškodbo komolca in skupno ji je priznalo za nepremoženjsko škodo 19.300,00 EUR, za premoženjsko pa 3.006,32 EUR oz. skupno 22.306,32 EUR ter toženki naložilo plačilo 80% tega zneska.

2Toženka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP ter prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločanje pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker ni ustrezno obrazložena, da je tudi sama s seboj v nasprotju, da ni obrazložitve o tem, v čem je podana odgovornost toženke. Tožnica je prečkala zelenico pred cerkvijo in se zapletla v žico, ki je služila kot ograja med zelenico ob cerkvi in javnim tlakovanim pločnikom ter pri tem izgubila ravnotežje in padla na desno roko na pločnik, pri čemer ji je nastala škoda, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi natančno opisalo. Toženka sprejema pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ograjica, visoka 20 cm z dvema žicama debeline 0,4 cm, sive barve ne predstavlja past, ki bi bila lahko nevarna stvar. Ta ograjica je bila postavljena ob pločniku, to je urejeni tlakovani javni površini, namenjeni pešcem, ob robu zelenice, in je dejansko zelo podobna običajnim ograjicam za razmejevanje zelenic na javnih površinah. Tožnica je padla zato, ker se je samovoljno odločila, da si bo pot po pločniku skrajšala s hojo po zelenici, zato tožena stranka meni, da tudi njena krivdna odgovornost ni podana. Že v letu 2005 se je začelo dejansko stanje na terenu okoli župnijske cerkve v A. znatno spreminjati, kar je bilo vidno in poznano krajanom, pa tudi tožnici, ki je vse uradne zadeve urejala v A., kjer je sedež upravne enote in drugih državnih organov v neposredni bližini cerkve. Zato v konkretnem primeru ni šlo za nenadno spremembo ureditve okolice cerkve, ampak za zadevo, ki je trajala dalj časa in toženki ni mogoče pripisati krivdnega ravnanja za nenadno spremembo stanja na terenu. Na ustrezen način je uredila zemljišče, ki je njena last, torej je v zasebni lasti in ustrezno je uredila dostope do cerkvenega objekta, ki ima tudi javno funkcijo. Z ureditvijo zemljišča okoli cerkve in ureditvijo zelenice je normalno omogočila tudi uporabo javnih površin v neposredni bližini, tako da ni bilo prav nobene potrebe, da bi ljudje še vedno morali ubirati bližnjico, saj je za dostopanje do stavb bila zagotovljena, urejena in za hojo varna javna površina pločnika. Parkiranje vozil na zemljišču zelenice ni bilo mogoče vse od leta 2005 dalje, najmanj dve leti pred škodnim dogodkom pa je bilo tudi zemljišče ograjeno z ograjico, saj je po obnovi cerkve tožena stranka uredila okolico sakralnega objekta in je nedvomno, da se je takrat režim uporabe zasebnega zemljišča okoli cerkve spremenil, kar je bilo vsem poznano in tudi jasno vidno, ne samo po dnevi, ampak tudi v temi. Zaključek sodišča, da je bila ograja postavljena v času po marcu 2006 v ničemer ne spreminja njene odgovornosti, tudi če je bila ograjica postavljena takrat, je tožnica vsaj štirinajst mesecev pred nezgodo uspela videti spremembo na terenu. Tožnica je sama povedala, da je večkrat prihajala v A. V konkretnem dogodku pa se je tudi sama zavestno odločila, da je uporabila zasebno zemljišče in izbrala bližnjico, ker si je tako hotela skrajšati pot in šla po travi, namesto, da bi šla po normalno urejeni javni površini po pločniku. Sodišče ugotavlja, da iz fotografij izhaja, da gre za shojeno stezo in da se je torej zasebna površina kontinuirano uporabljala. Tudi, če se je po postavitvi korit, ki so omejevale zelenico, površina uporabljala za hojo, po mnenju tožene stranke ni mogoče njej očitati odgovornosti za škodo. V sodbi tudi ni vsebinske opredelitve, v čem naj bi bila neprimerna ograjica, ki jo je toženka postavila na svojem zemljišču. Ker se je stanje okoli cerkve z ureditvijo pločnikov bistveno spremenilo, je povsem jasno, da je lahko vsak, ki je naključno hodil mimo in je stanje poznal iz preteklosti lahko bil normalno pozoren na to, da se je stanje na terenu spremenilo. Sodišče ni obrazložilo v čem je tožena stranka ravnala v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji in v čem je nasprotovanje tem normam s tem, da je svoje zemljišče ogradila z vidno ograjico, ki jo je mogoče tudi, če zavestno krajšaš svojo pot in hodiš po travi, to je po bližnjici brez vsake nevarnosti prestopiš. Tožnica je bila dolžna ravnati v skladu z običajnimi normami obnašanja in dobrih običajev. Hoja po travi po zasebnem zemljišču ni normalen način obnašanja in spoštovanja dobrih običajev, sploh če se upošteva, da je urejena površina pločnika, po kateri bi tožnica normalno lahko dostopila do lokacije, kjer je prečkala ulico. Zato tožena stranka meni, da je sodišče napačno ocenilo ravnanje tožnice, ki ni uporabila javne površine za hojo, ampak si je bližnjico utrla po zelenici, s tem pa si ni niti bistveno skrajšala poti. Zaključek, da je samo 20% soodgovorna za škodo, zato ni pravilen. Na koncu očita še napačno ugotovitev nematerialne škode po posameznih postavkah, saj je sodišče nekritično sledilo vsem izpovedim tožnice, ki je očitno potencirala svoje težave tudi iz razloga, ker je sama zaposlena na ljubljanski urgenci, kjer je kot zaposlena imela določeno privilegirano obravnavo. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je poiskala ustrezno pomoč v tej ustanovi, kjer je zaposlena. Neprimeren je tudi zaključek, da tožnici niso bili domači dolžni pomagati v času okrevanja. Že sama zakonodaja zakonskemu partnerju nalaga, da nudi pomoč svojemu zakoncu, zato je neutemeljeno priznana ta materialna škoda.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke, oporekala pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev gre, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča pa so razlogi izpodbijane sodbe takšni, da so razumljivi in v celoti preverljivi. Ne drži tako očitek, da ni opredelitve v čem naj bi bila neprimerna ograjica, ki jo je toženka postavila na svojem zemljišču. Na osmi strani sodbe je sodišče obrazložilo, da postavljena ograjica zaradi višine ni bila primerna, ker parcela pred tem ni bila ograjena in pred postavitvijo nizke, slabo vidne ograje ni obstajala na tem zemljišču nobena ovira, ki bi preprečevala hojo preko nepremičnine tožene stranke. Ko se je tožena stranka odločila spremeniti režim, bi to morala izkazati na bolj učinkovit način s postavitvijo višje ograje, ki bi bila tudi bolj vidna in bi bolj učinkovito preprečevala hojo po travnati površini. S temi argumenti je sodišče prve stopnje pojasnilo, v čem je tožena stranka ravnala v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. O odločilnih okoliščinah so torej v izpodbijani sodbi jasni in razumljivi razlogi.

6Tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, ne pove v čem naj bi dejansko stanje v izpodbijani sodbi bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Ta pritožbeni razlog je očitno zgolj navržen. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v celoti neutemeljen, saj je v izpodbijani sodbi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ugotovljena so vsa odločilna dejstva in teh pritožba tudi ne izpodbija.

7Pač pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica samo 20% soodgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je sicer ravnanje tožnice, ki se je zavestno odločila prečkati zelenico, čeprav je imela možnost uporabiti tlakovano oz. asfaltno površino, pravilno presojalo po merilih običajnega povprečno skrbnega človeka. Vendar pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da takšno prečkanje glede na stanje v naravi, ni v skladu z običajnimi normami obnašanja, ki se pričakujejo od odraslega človeka. Tožnica je imela možnost normalnega dostopa do lokacije, kjer je prečkala ulico po javni urejeni površini pločnika, zato ni opravičljivo, da se je odločila za prečkanje preko zelenice, pa čeprav je tako hodila v preteklosti. Stanje se je v naravi spreminjalo že kar nekaj časa pred sodnim dogodkom, po ugotovitvah sodišča že vsaj 14 mesecev pred škodnim dogodkom, zato ima pritožba prav, da je tudi tožnica, ki je večkrat prišla po opravkih v ta kraj, morala to zaznati. Pri presoji njene soodgovornosti bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vse te okoliščine in tožničino soodgovornost za nastalo škodo opredeliti s 40% od celote, predvsem iz razloga, ker je bilo njeno prečkanje čez zelenico ob obstoječem urejenem pločniku, res neprimerno. Če pa se je tožnica že odločila za takšno skrajšavo poti, bi morala biti bolj previdna in se osredotočiti na hojo. Ob primerni previdnosti in osredotočenju na hojo čez urejeno zelenico, bi lahko opazila tudi sivo žico, ki je bila sicer nizko nad travo, zato je njena soodgovornost višja od 20%. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je priznalo tožnici samo 60% ugotovljene škode.

8Kolikor pritožba meni, da tožena stranka sploh ni odgovorna za tožničino škodo, pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila nizka ograjica na parceli, ki je vrsto let bila neograjena in preko katere je še vedno bila - tudi v času škodnega dogodka - shojena pot, neustrezna. Večji del odgovornosti je za nastalo škodo ob ugotovljenih okoliščinah tega primera na toženi stranki, ki je šele po tem škodnem dogodku zelenico ogradila s primerno, vsem dobro vidno ograjo.

9Tožena stranka višino odškodnine izpodbija povsem pavšalno, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus in ob tem ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

10V delu, kjer pritožba izpodbija odškodnino za materialno škodo, ki je tožnici priznana za tujo pomoč, pa so pritožbene navedbe tudi zmotne, saj samo dejstvo, da je pomoč tožnici nudil njen zakonec ni pomembno, ker ima oškodovanec pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki oz. zakonec. Ni pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak samo to, da oseba, ki pomoč nudi, to ni bila in ni dolžna. Zakonska zveza je po 13. členu ZZZDR sicer res zveza, ki med drugim temelji tudi na medsebojni pomoči, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba pač pa vsakodnevna (vzajemna) pomoč obeh zakoncev.

11Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o temelju odgovornosti priznalo tožnici samo 60% ugotovljene škode in je zato izpodbijano sodbo v izreku spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici le 13.383,79 EUR in ne 17.845,05 EUR, kolikor je bilo dosojene s prvostopenjsko sodbo.

12Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. členu spremenilo tudi odločbo o stroških. Po spremenjeni sodbi je tožnica uspela po temelju s 60%, po višini z 62%, torej v povprečju znaša njen uspeh 61% in ker so njeni stroški skupno odmerjeni na 3.925,96 EUR, ji je tožena stranka dolžna povrniti 2.394,83 EUR. Tožena stranka pa je po spremenjeni sodbi uspela v postopku z 39%, njeni stroški so bili odmerjeni na prvi stopnji na 2.078,71 EUR, zato ji je tožnica dolžna povrniti 810,69 EUR. Po pobotanju stroškovnih odločitev je toženka dolžna plačati tožnici 1.584,14 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in v tem smislu je spremenjena tudi III. točka izreka izpodbijane sodbe.

13Tožena stranka je zaradi delnega uspeha s pritožbo upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska 4.461,26 EUR, to je od zneska za katerega je bila znižana odškodnina, ki jo mora plačati po spremenjeni sodbi tožena stranka tožnici. Skupni stroški odmerjeni od tega zneska znašajo zato 463,50 EUR, od tega znaša sodna taksa 225,00 EUR, odvetniški stroški pa 238,50 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo tožnici stroškov odgovora na pritožbo, ker v odgovoru ni navedena nobena takšna okoliščina, ki bi prispevala k boljši pojasnitvi zadeve.