VSK sklep Cp 566/2011

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine v znesku 4.308,54 EUR in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 20 EUR. Poškodbe, ki jih policisti utrpijo pri ukrepanju izven delovnega časa, se ne morejo okvalificirati kot poškodbe pri delu, zato zanje zavarovalno kritje po polici ni podano.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo pravico do odškodnine, v obravnavanem primeru pa je tožnik uveljavljal zavarovalnino. V posledici je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Med pravdnima strankama je sporno tolmačenje II. odstavka 5. člena Dodatnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb. Ta določa, da se delno jamstvo nanaša izključno na nezgode pri delu, na poti od doma do delovnega mesta, pri opravljanju dolžnosti po nalogu delodajalca izven delovnega mesta in na službeni poti. Škodni dogodek se je zgodil, ko je tožnik sicer izven delovnega časa, zaznal kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ukrepal v skladu s pooblastili in navodili iz 30. člena Zakona o policiji. Tožnik se je pri posredovanju, pri katerem je utrpel poškodbo, izkazal s službeno izkaznico. Dogodek nedvomno predstavlja zavarovalni primer, zavarovan skladno z določbo drugega odstavka 5. člena Dodatnih pogojev. Gre za situacijo, ko se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela izven delovnega mesta v skladu s svojimi nalogami in pristojnostmi, v dogajanje ni posegel prostovoljno, temveč po navodilu delodajalca. V trenutku, ko se policist legitimira, nastopi kot državni organ, kot oseba na delovnem mestu. Pasivnost tožnika ob zaznavi kaznivega dejanja bi celo pomenila hujšo kršitev delovne obveznosti in bi lahko bila razlog za uvedbo disciplinskega postopka. Drugačno tolmačenje pogojev zavarovanja bi bilo za stranko nepravično in pretirano strogo. Namen pogodbenikov je bil zavarovanje policistov za nezgode, ki se jim pripetijo pri opravljanju policijskega dela – na ali izven delovnega mesta. Sodišče ne more zaključka, ali je šlo za poškodbo pri delu opreti na zdravstveno dokumentacijo. Sodišče je ugotovilo, kaj pomeni delno kritje, ne da bi za tak zaključek imelo podlago v listinah v spisu. Tožena stranka v postopku ni izkazala, da obstaja še kakšno drugo jamstvo od delnega in kaj bi pomenilo polno jamstvo. Prav tako sodišče neutemeljeno navaja, da bi bilo v primerjavi z delavci drugih branž kršeno načelo enakosti, saj ni niti dokazano niti splošno znano, kakšni so zavarovalni pogoji za druge branže.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje očitno zamenjuje odškodnino po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti z zavarovalnino, ki temelji na pogodbenem razmerju in se je zato napačno sklicevalo na zakonske določbe o odškodninski odgovornosti.

5Ni sporno, da je tožnik utrpel poškodbo, zato je bistveno vprašanje glede temelja v tej zadevi, ali je tožnikova nezgoda krita z zavarovalno polico. Z razlago določbe drugega odstavka 5. člena Dodatnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb pri opravljanju rednega poklica in izven njega – O-NEZ-D11-01(v nadaljevanju Dodatni pogoji) se je sodišče prve stopnje, kljub zgoraj opisani nepravilni pravni opredelitvi spora, sicer ukvarjalo, vendar je napačno razlagalo pojem opravljanja dolžnosti po nalogu delodajalca izven delovnega mesta.

6Dejansko stanje glede tega, kako je do poškodbe prišlo, ni sporno. Tožnik je policist. Izven svojega rednega delovnega časa, ko ni bil uniformiran in je bil gost v lokalu, je zaznal kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožnik je ukrepal tako, da se je legitimiral s službeno izkaznico kot policist in storilce pozval, da počakajo na prihod policijske patrulje. Takrat ga je ena od teh oseb napadla in hudo telesno poškodovala (ta oseba je bila za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe pravnomočno obsojena).

7V 4. odstavku 30. člena ZPol je določeno, da so policisti dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Kaznivo dejanje v zvezi z mamili (da je šlo za tako kaznivo dejanje izhaja iz neprerekanih tožbenih navedb) gotovo je tako dejanje, ob katerem je policist dolžan ukrepati v skladu s svojimi pooblastili. Tožnik je torej ravnal na podlagi pooblastil, ki mu jih daje četrti odstavek 30. člena ZPol.

8V Dodatnih pogojih je določeno, da so z zavarovanjem kriti primeri, ko delavec ravna po nalogu delodajalca izven delovnega mesta. Tožnikov delodajalec je dejansko država in država je v ZPol naložila policistom določeno ravnanje. Po mnenju pritožbenega sodišča citirana določba zakona ustreza pojmu „nalog delodajalca“. Tožnik je izven delovnega mesta ravnal po pooblastilu iz 4. odstavka 30. člena ZPol, torej po nalogu delodajalca. Poškodba, ki jo je pri tem utrpel, je krita z zavarovalno pogodbo, na podlagi katere tožnik zahteva izplačilo odškodnine. Nenazadnje tudi tožnikov delodajalec z dopisom z dne 4.3.2011 potrjuje, da je šlo za poškodbo pri delu, saj je tožnik ravnal v skladu s 4. odstavkom 30. člena Zakona o policiji (ZPol).

9Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kako je bila tožnikova poškodba vodena v zdravstveni dokumentaciji, prav tako ni imelo nobene podlage za ugotavljanje, ali so policisti v enakem položaju kot drugi zaposleni, saj gre kot rečeno za obveznost zavarovalnice na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Ne drži niti zaključek, da bi bilo zavarovanje s polnim kritjem brez pomena, če je obravnavani primer krit že z delnim kritjem. Po 17. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje tožene stranke (priloga spisa A3) se namreč polno jamstvo nanaša na nezgode, ki se pripetijo zavarovancu ne glede na razmere, dejavnost, opravila, aktivnosti, prostor, čas in okoliščine (torej sploh ne bi bilo pomembno, ali je do poškodbe prišlo v kakršnikoli zvezi z delom).

10Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan temelj zahtevka, je na podlagi povedanega napačen. Ker posledično niso bili izvajani dokazi v zvezi z višino zavarovalnine, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v sojenje sodišču prve stopnje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze in odločiti o višini zahtevka.

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.