VSRS Sodba I Kp 16/2011

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni, tako da se
obtoženega Z. B.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti

obtožbe,

da naj bi z drugim grdo ravnal, ga pretepal, mu jemal svobodo gibanja ter ga zalezoval, dejanje pa je storil v drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, s tem, ko je od 15. 11. 2008 v C. bivšo izvenzakonsko partnerico T. U. zasledoval in jo nadlegoval tako, da jo je opazoval skozi okno njenega stanovanja v C., zaradi česar je trpela psihično nasilje, ji pošiljal SMS-e o tem, da ve, kje se nahaja in da se ne more skriti; dne 6. 1. 2009 ob 22.00 uri pa jo je na parkirišču pred stanovanjskim blokom v C. zgrabil za rame, jo odvlekel do vhodnih vrat, ji ukazal, naj odklene vrata bloka, ker pa se je upirala je zakričal: „odpri vrata, ker ni treba, da vsi gledajo ko te bom mlatil in ubil“, zaradi česar je iz strahu vrata odklenila, nato pa jo je zgrabil za lase in zahteval, naj odklene še vrata stanovanja, ko pa je prišla njena hčerka M. R. in ga vprašala, ali je spet prišel posilit mamo, je T. U. z roko udaril v glavo, pri čemer je zadobila obtolčenino na glavi ter ji zakričal „če M. pokliče policijo, bosta obe mrtvi, obljubim vama“, M. pa je poklicala policijo, nato je udaril tudi M. v glavo, zaradi česar je zadobila obtolčenino na obrazu – temenu in ji zagrozil „obe sta mrtvi, zapomnita si to, ubil vaju bom, pa tudi če sem zato za celo življenje v zaporu, bom vsaj vedel zakaj“, nakar je zbežal;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika;

II. razveljavi se odločba o izreku enotne kazni enega leta zapora;

III. za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika določena kazen deset mesecev zapora, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 21/2009 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 570/2009 z dne 5. 11. 2009, se izreče;

IV. v izrečeno kazen zapora se obtožencu všteje čas pridržanja od 6. 1. 2009 od 23.00 ure do 8. 1. 2009 do 18.55 ure;

V. po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, nastalih v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo obtožbo zoper Z. B. zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je sicer pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. V pritožbenem postopku je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 ter mu za to kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora in mu zatem, upoštevaje pravnomočno določeno kazen deset mesecev zapora za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 21/2009 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 570/2009 z dne 5. 11. 2009, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas pridržanja ter odločilo, da mora obtoženec plačati stroške pritožbenega postopka.

2Zagovornik obtoženca je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ali izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila vrhovna državna tožilka in predlagala, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Zagovorniku obtoženca je pritrditi, ko v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v sodbi sodišča druge stopnje, glede storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Drži namreč to, kar v zvezi z izpovedjo oškodovanke T. U. navaja pritožnik, in sicer, da obtoženca ni videla ob oknu (list. št. 203), kar pomeni, da zaključek o namestitvi rolet na okno zaradi preprečitve, da bi jo obtoženec „opazoval skozi okno njenega stanovanja“ ni skladen z izrecno izpovedjo oškodovanke. Izrecno je v tej zvezi še pojasnila, da je rolete namestila „za svojo dušo in zaradi njega“, kar pomeni, da je šlo za njeno subjektivno dojemanje razmer, v katerih se je tedaj nahajala, kar pa ne more biti podlaga za zaključek o dokazanosti konkretiziranega obtožbenega očitka obtožencu. Tudi nadaljnje obtožencu očitano ravnanje, da je isti oškodovanki pošiljal SMS sporočila z navedbami, da ve kje se nahaja in da se mu ne more skriti, ni mogoče oceniti v smislu izpolnjevanja zakonskega znaka zalezovanja ali katerega drugega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, saj je v tej zvezi obtoženec v zagovoru navedel, da sta si z oškodovanko v tem obdobju izmenjevala SMS in se tudi srečevala, čemur oškodovanka ni oporekala (povedala je celo, da sta si SMS vzajemno pošiljala ter da ji je obtoženec napisal, kdaj bi se lahko dobila, list. št. 101) in je treba to ravnanje ocenjevati v okviru obtoženčevega takratnega prizadevanja, da bi z oškodovanko nadaljeval zunajzakonsko razmerje.

6Strinjati se je treba tudi s pritožnikovim oporekanjem zaključku v izpodbijani sodba sodišča druge stopnje, da obtožencu očitano ravnanje na dan 6. 1. 2009 presega po svoji intenzivnosti in grobosti ravnanje, ki pomeni kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Držijo sicer zaključki sodišča druge stopnje, da je ravnanje obtoženca, kot je opisano na dan 6. 1. 2009 dokazano, in sicer na podlagi izpovedb obeh zaslišanih oškodovank T. U. in M. R. ter ostalih dokazov v zvezi z ugotavljanjem telesnih poškodb, ki jih je pri tem utrpela T. U. Vendar na podlagi navedenega enkratnega primera obtoženčevega nasilnega ravnanja zoper oškodovanki ni mogoče zaključiti, da bi šlo za „neko trajnejše ravnanje storilca, ki pri nasilju v družini poruši normalne medosebne odnose“, kot je zapisalo Vrhovno sodišče že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi (I Kp 1/2011 z dne 22. 3. 2011). Iz istega sklepa izhaja še, da ni izključeno, da bi tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 imelo enake posledice za družinske člane (kar bi seveda enako veljalo tudi za druge osebe, s katerimi storilec živi v drugi trajnejši skupnosti), vendar pa je to odvisno od presoje vsakega konkretnega primera posebej. V tu obravnavanem primeru v ravnanju obtoženca ni mogoče ugotoviti takšne intenzitete in oblike izvrševanja nasilja, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za spravljanje obeh oškodovank v podrejen položaj v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1 in da bi se to ravnanje v bistvenem razlikovalo od ravnanja, ki bi predstavljalo le znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Na ta zaključek navaja tudi izpovedba same oškodovanke T. U., da se v razmerju do obtoženca ni počutila podrejeno, saj ima svojo plačo, da bi se obravnavani dogodek 6. 1. 2009 mogoče drugače odvil, če hčerke ne bi poklicala in bi se z obtožencem morda lažje pomenila brez nje ter da po tem dogodku z obtožencem povsem normalno komunicira, saj se z njim občasno dobi na kavi. Slednje je sicer v svoji izpovedi potrdila tudi M. R., ki je še povedala, da je po opisanem dejanju obtoženca dne 6. 1. 2009 za njim vrgla stol, kar prav tako ne kaže na njeno podrejenost obtožencu. To sicer izhaja tudi iz drugih navedb iste oškodovanke, saj je izjavila, da se obtoženca ni bala, strah jo je bilo bolj za mamo, ki živi sama in da je treba obtoženčevo ravnanje „vzeti malo z rezervo“, kar vse kaže, da obtoženčevo ravnanje niti ta oškodovanka ni dojemala kot takšno, da bi jo spravljalo v podrejen položaj do obtoženca (zaradi česar je tudi umaknila predlog za kazenski pregon).

7Zaradi navedenih razlogov, ko eden izmed ključnih zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni dokazan, je bilo treba pritožbi ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, saj obtožencu očitano kaznivo dejanje na podlagi izvedenih dokazov ni dokazano in ga oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1.

8Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je bilo odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, nastalih v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun.

9Glede na odločitev o izreku oprostilne sodbe za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, je bila sodba sodišča druge stopnje spremenjena tudi v delu glede odločbe o izreku enotne kazni enega leta zapora, in sicer tako da se je ta odločitev razveljavila. Spremenjena pa je bila tudi odločitev glede kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika, tako da se je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 21/2009 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 570/2009 z dne 5. 11. 2009, določena kazen deset mesecev zapora, izrekla. V izrečeno kazen zapora pa se obtožencu všteje čas pridržanja od 6. 1. 2009 od 23.00 ure do 8. 1. 2009 do 18.55 ure.