VSRS Sodba I Ips 2497/2010-122

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. S. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl., v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora (dejanje, opisano pod točko I), kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora (dejanje, opisano pod točko II), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora (dejanje, opisano pod točko III) in kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora (dejanje, opisano pod točko IV). Na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu za navedena kazniva dejanja izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji za kazniva dejanja, opisana v točkah I, II in IV ter stroških postopka spremenilo tako,

da je obtožbo zoper obsojenca glede kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 na podlagi 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčeve zagovornice bremenijo proračun;

da je glede kaznivih dejanj pod točkama I in II obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, nato pa mu je ob upoštevanju nespremenjene določene kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, opisano pod točko III izreka izpodbijane sodbe, po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pripora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki so nastali pri sodišču prve stopnje v zvezi z obsodilnim delom sodbe. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice po uradni dolžnosti.

3Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da izpodbijana pravnomočna sodba nima v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih pomanjkljivosti, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da kaznivega dejanja pod točko III izreka glede na izvedensko mnenje dr. A. A. ni mogoče kvalificirati po drugem odstavku 122. člena KZ-1, saj je izvedenec na glavni obravnavi 9. 11. 2010 izpovedal, da poškodbe, ki jih je obsojenec prizadejal oškodovanki 28. 10. 2009, niso bile prizadejane na način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje. Vložnica meni, da je v tem delu podana tako kršitev kazenskega zakona kot tudi kršitev določb kazenskega postopka, saj drugostopenjsko sodišče pojasnjuje, da je naloga sodišča napraviti pravno oceno in ne naloga izvedenca. Po videnju vložnice so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z izdelanim izvedenskim mnenjem, izpodbijana prvostopenjska sodba pa nima razlogov o tem nasprotju. Poleg tega je bil v zvezi s tem kaznivim dejanjem umaknjen predlog za pregon.

7Z navedbami o odsotnosti razlogov o izpovedbi izvedenca dr. A. A. vložnica po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Take navedbe pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 8 in 9) povzelo izvedensko mnenje v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, nato pa napravilo (pravni) zaključek (sodba, stran 10 in 11), da je obsojenec storil to kaznivo dejanje ter da je telesne poškodbe oškodovanki prizadejal na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. S tem v zvezi Vrhovno sodišče kot logično sprejema stališče sodišča druge stopnje, da je ugotavljanje znakov kaznivega dejanja in sprejemanje pravnih zaključkov naloga sodišča, ne pa izvedenca. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 122. člena KZ-1 ni pregonljivo na predlog, temveč po uradni dolžnosti, zato so vložničine navedbe o umiku predloga za pregon, neutemeljene.

8V zvezi s kaznivim dejanjem pod točkama I in II izreka vložnica meni, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo kazenski zakon. V obtožbi in prvostopenjski sodbi je šlo za dve kaznivi dejanji v času veljavnosti dveh različnih kazenskih zakonov, zato je drugostopenjsko sodišče kršilo prepoved učinka za nazaj, pri čemer celo samo ugotavlja, da je novi zakon za obsojenca strožji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že sodišče druge stopnje na take, vsebinsko enake pritožbene navedbe, logično odgovorilo, da gre pri obsojenčevih dejanjih, opisanih v točkah I in II prvostopenjske sodbe, za eno kaznivo dejanje. Obsojenčeva kontinuirana dejavnost je trajala od novembra 2003 do 17. 10. 2009. Kot čas storitve kaznivega dejanja se v obravnavanem primeru upošteva zadnja izvršitev znakov očitanega kaznivega dejanja, to je v oktobru 2009, zato je sodišče druge stopnje utemeljeno uporabilo kazenski zakon, veljaven v času zadnjega izvršitvenega dejanja, in spremenilo pravno opredelitev obsojenčevega dejanja v kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zato se vprašanje uporabe milejšega zakona v obravnavanem primeru niti ne postavlja.

9Nadalje vložnica meni, da je sodišče druge stopnje nepravilno popravilo napako prvostopenjskega sodišča, ki se ni opredelilo do ugovora pravne narave o zastaranju kaznivega dejanja iz točke I obtožbe. Prvostopenjsko sodišče bi o tem ugovoru moralo odločiti in se do njega opredeliti. Vložnica meni, da je ugovor zastaranja utemeljen, kaznivo dejanje iz točke I obtožbe je v celoti zastaralo, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu kazenski postopek ustaviti. Vložnica tudi v tem delu ne pojasni, katero kršitev sploh uveljavlja. Očitno se je njen ugovor zastaranja nanašal na čas storitve kaznivega dejanja, kot je bil opredeljen v prvotni obtožbi (15. 11. 1999), po spremembi časa storitve enega od očitanih izvršitvenih dejanj v obtožbi v 16. 11. 2003 pa vložnica ugovora zastaranja ni ponovila. Glede na to, da se obsojencu sploh ne očita izvršitev kaznivega dejanja na dan 15. 11. 1999, je treba vložničin ugovor zastaranja kazenskega pregona zavrniti kot očitno neutemeljen. Iz tega razloga se sodišče tudi ni bilo dolžno še posebej opredeljevati do tega ugovora. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2010 je sicer razvidno, da je sodišče tak ugovor vložnice vzelo na znanje, v prvostopenjski sodbi je sodišče navedlo, da bi kazenski pregon za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, tudi če bi bilo storjeno v novembru 1999, absolutno zastaral. Navajanje, da se sodišče do tega ugovora ni opredelilo, zato ni utemeljeno. Vrhovno sodišče se do vložničinega vztrajanja v zahtevi, da je ugovor zastaranja utemeljen, ne more opredeliti, saj vložnica te navedbe ne konkretizira (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10Z navajanjem, da iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da očitki iz obtožbe v zvezi s tem kaznivim dejanjem niso dokazani, da oškodovankine poškodbe ne ustrezajo karakteristikam telesne poškodbe, zaradi česar razlogi sodbe nasprotujejo izvedenskemu mnenju, vložnica ne more uspeti. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je izključeno uveljavljanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Ob podatkih prvostopenjske sodbe o obsojenčevem premoženjskem stanju je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP obsojencu naložilo plačilo sodne takse.