VSL sodba I Cpg 634/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo XI Pg 2867/2009 dne 06. 01. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka naročil za plačilo denarnih sredstev, na podlagi posojilne pogodbe št. 01/08 z dne 01. 01. 2008, ki sta jo sklenila A., d.o.o., in tožnik, ki jih je po navodilu tožnika in za tožnika izvedel A., d.o.o., na TRR toženca, in sicer: zneska 706,96 EUR z dne 02. 04. 2008, zneska 472,92 EUR dne 07. 05. 2008, zneska 3.264,11 EUR dne 23. 06. 2008, zneska 364,66 EUR dne 22. 07. 2008, zneska 376,67 EUR dne 19. 08. 2008, zneska 388,50 EUR dne 23. 09. 2008, zneska 388,50 EUR dne 03. 11. 2008, zneska 52,58 EUR dne 25. 11. 2008, zneska 376,67 EUR dne 25. 11. 2008, zneska 349,55 EUR dne 18. 02. 2009 in po katerem bi morala tožena stranka E., d.d., vrniti tožniku P., d.o.o. – v stečaju, znesek 6.741,12 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01. 08. 2009 dalje. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Po njenem mnenju sodišče ni prepoznalo temeljnega namena izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, to pa je enako obravnavanje upnikov. Plačila preko družbe A. po mnenju tožeče stranke izkazujejo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ker je tožeča stranka izkazala, da je posojilo uporabljala za nakazilo samo izbranim upnikom kot na primer toženi stranki in upniku R., d.d. Zato je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo obravnavo sodišču prve stopnje ali da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je navedla, da pri tožeči stranki zaradi naloga za plačilo ni prišlo do zmanjšanja premoženja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Poudarila je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se porabljena električna energija plačuje za nazaj, to določa Energetski zakon in Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije. Ker pa je tožeča stranka svoje obveznosti poravnavala z bolj ali manj enako zamudo, je šlo za običajni rok izpolnitve. Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega pogoja, so brezpredmetni njeni očitki, da sodišče ni posvetilo dovolj pozornosti subjektivnemu elementu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sklenila z A., d.o.o., namensko posojilno pogodbo za plačilo stroškov redne proizvodnje, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo tekoče račune poravnaval kar A. z direktnimi plačili na račune dobaviteljev. Temu tožeča stranka tudi v pritožbi ne oporeka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je s tem dokazana soodvisnost sklenjene posojilne pogodbe med tožečo stranko in družbo A. ter izpodbijanega nakazila. Če je namen pogodbenih strank za sklenitev posojilne pogodbe zgolj zagotovitev plačila tožene stranke preko asignacije, kar zatrjuje tožnik tudi v pritožbi, je v posledici izpolnitve nakazila toženi stranki v razmerju do tožeče stranke prišlo le do spremembe upnika, saj je tožeči stranki na podlagi izpolnitve nakazila prenehala obveznost do tožene stranke, a je sočasno nastala obveznost do asignata kot posojilodajalca (primerjaj s sklepom VSL I Cpg 124/2011). Zato plačilo računov toženi stranki za dobavljeno električno energijo preko tretje osebe, samo po sebi ne pomenijo zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje je s predpostavko, da bi, v kolikor tožena stranka ne bi ustavila dobave električne energije, terjatev za dobavljeno električno energijo v isti višini prijavil toženec namesto A., zgolj poskušalo nakazati situacijo, ki jo je zgoraj pojasnilo pritožbeno sodišče (pride zgolj do zamenjave upnikov, ne pa tudi do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja). Če pa A. ne bi izvedel nakazila, se stečajna masa ne bi povečala za terjatev do A., ker je bilo posojilo namensko.

7Pritožnik se nadalje sklicuje na določbo 34. člena ZFPPIPP. Slednja v tretjem odstavku določa, da po tem, ko družba postane insolventna, dolžnik ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju prikrajšani, razen nujnih dejanj. Pritožnik ob tem opozarja na oškodovanje drugih upnikov, ki poplačila terjatev niso dobili. Pri tem pa ni navedel nobenega drugega oškodovanega dobavitelja, pri katerem je dolžnik v času insolventnosti naročal storitve, celo povedal je, da je na enak način poplačal upnika R., zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi poplačane terjatve tožene stranke niso bile privilegirane v razmerju do drugih terjatev iz tekočih poslov rednega poslovanja družbe (2. odstavek 34. člena ZFPPIPP).

8Pritožnik ob tem še navaja, da je izrecno prepovedano, da insolventna družba preusmeri finančne tokove na drugo pravno osebo (1. točka 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP). Za prepovedano preusmeritev finančnih tokov gre takrat, ko družba namensko odvaja svoja sredstva zaradi osiromašenja družbe. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da v predmetni zadevi, glede na trditve, ki jih je zmogla in dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje o tem dejstvu, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da naj bi tožeča stranka s že s samo sklenitvijo pogodbe o namenskem posojilu preusmerila finančne tokove na posojilodajalca. Pridobitev finančnih sredstev na podlagi posojilne pogodbe za poplačilo tekočih stroškov rednega poslovanja družbe v času insolventnosti zato samo po sebi še ni prepovedano. Trditve v pritožbi, da je tožeča stranka na A. prenašala tudi terjatve in ji prodala motorna vozila ter da je zato imel A. dobroimetje za poravnavo tožnikovih obveznosti pa so pritožbena novota. Ker tožeča stranka ni navedla, zakaj teh dejstev ni mogla navesti in dokazati že pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). V predmetni zadevi zato objektivni kriterij kot zmanjšanje čiste vrednosti premoženja ni bil izkazan, s tem pa je tudi neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo relevantno dejansko stanje.

9Poleg tega je tožena stranka domnevo iz prvega odstavka 272. člena uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena v rokih, ki so bili po poslovnih običajih, uzancah in praksi med strankama običajni. Navedbe pritožnika, da ZFPPIPP nikjer ne določa običajne zamude, niso pravno upoštevne. ZFPPIPP govori o izpolnitvi v roku, ki je običajen rok izpolnitve obveznosti glede na poslovne običaje in prakso med strankama (272/2 ZFPPIPP). Praksa med strankama pa je pravni standard, ki ga sodišče ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. Ugotavlja dejstva, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do konkretnega dobavitelja. Kot običajni rok plačila se lahko ustali plačilo v daljšem roku od tistega, ki je naveden na računu, saj je glede na dejansko poslovanje med strankama tožena pristala na prakso, da dobi plačilo po roku, navedenem na računu (I Cpg 286/2011). Bistveno je, da so se računi plačevali z zamudo, zato so neupoštevne navedbe pritožnika, da sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje kot isto zamudo 22 oziroma 95 dni. Zamuda je tista, ki je relevantna za določitev običajnega roka plačila obveznosti, na tem stališču pa stoji tudi sodna praksa (I Cpg 434/2011; I Cpg 286/2011), nepravilno pa je tolmačenje tožnika, da se kot običajen rok izpolnitve lahko šteje zgolj rok znotraj določenega izpolnitvenega roka. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevali na odločbo I Cpg 834/2010, pa četudi je šlo v tej za spor majhne vrednosti. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, in sicer da so se v konkretnem primeru računi plačevali z zamudo, da pa zato ni izkazan objektivni pogoj izpodbojnosti je pa pravno vprašanje, na katerega pa pritožbeno sodišče ni vezano. Tako je pritožbeno sodišče tudi v tej zadevi odločilo, da ker plačila niso bila izvršena izven časovnih meja ugotovljene poslovne prakse med pravdnima strankama (v našem primeru je bila ugotovljeno običajno plačevanje elektrike z zamudo), ni izkazan objektivni pogoj izpodbojnosti.

10Za izpodbojnost dolžnikovih pravnih dejanj morajo bili izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP kumulativno. Ker je bilo ugotovljeno, da niso izpolnjeni objektivni pogoji po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi razlogi glede subjektivnega pogoja ni ukvarjalo.

11Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo očita pritožnik, ker po njegovem mnenju sodba nima jasnih razlogov glede neizpolnjenega subjektivnega pogoja. Sodišču prve stopnje se glede na povedano sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati s subjektivnim pogojem. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožena pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče ocenilo stroške odgovora na pritožbo za nepotrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) ter na podlagi navedenega odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, ki so ji nastali med pritožbenim postopkom v zvezi z njim.