VSL sodba I Cp 810/2012

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.832,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prodajna pogodba z dne 19. 4. 2007, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 247/07 med toženo stranko N. K. Š. in S. K., glede nepremičnine, štirisobnega stanovanja št. 25 v pritličju stavbe na P.. z balkonom in kletjo z identifikacijsko številko ..., stoječe na parceli x k.o. x. last tožene stranke, neveljavna do tožeče stranke S. d.d. in do njene terjatve po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1748/2004 z dne 27. 6. 2005 do zneska 111.812,22 EUR in se ta terjatev tožeče stranke poplača z dražbo zgoraj navedene in opisane nepremičnine. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 3.673,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude do plačila.

2Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Primarno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo v odločitev, s katero bo tožbeni zahtevek zavrnjen oziroma zavržen s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba predvsem očita sodišču, da bi ob pravilni oceni dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predpisanih dokaznih standardov in pravil o dokaznem bremenu moralo kot prednostni glede na tožničino terjatev ugotoviti terjatvi Banke D. d.d.. Glede na skupno višino teh terjatev in vrednost spornega stanovanja bi nato sledila zavrnitev celotnega tožničinega zahtevka. Zaključek sodišča, po katerem naj bi se tožničina terjatev v izvršbi poplačala pred terjatvijo Banke D. iz pravde I P 3978/2004 v znesku 494.461,44 EUR, je napačen. Tak zaključek je posledica napačne uporabe dokaznega standarda, saj je sodišče sodilo na podlagi verjetnosti in ne prepričanja, ter pravno napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu. Sodišče je namreč kot dokazno obremenjeno štelo toženo stranko in ne tožečo stranko. Slednja pa bi po določilih OZ morala nositi dokazno breme o tem, kaj bi se zgodilo v hipotetični izvršbi tožničine terjatve, torej o tem ali bi imela tožničina terjatev prednost pred terjatvijo Banke D. d.d.. Tako bi tožnica morala podati trditve o tem, kdaj bi ona izvršbo zoper S. K. predlagala tudi na nepremičnino in pridobila vrstni red za zaznambo izvršbe ter kdaj naj bi se njeno poplačilo dejansko dogodilo. To pa bi morala dokazati s takšno stopnjo dokaznega standarda, da bi bil o izvedenih dokazih izključen vsak razumen dvom. Sodišče ni bilo prepričano o ključni okoliščini, kdaj bi tožeča stranka izvedela za stanovanje kot premoženje S. K., saj če za stanovanje ne bi izvedela, izvršbe na to stanovanje ne bi mogla predlagati. Neutemeljen je argument poizvedb pri DURS o plačilih davkov, saj DURS podatkov ne objavlja, še najmanj petnajst let starih, in tudi tretjim osebam jih ne sporoča. Prav tako ne drži sklicevanje sodišča na predlog S. K. za vknjižbo lastninske pravice iz leta 2003, saj je bil ta predlog zavrnjen in do vknjižbe lastninske pravice v javno evidenco ni prišlo. Zgolj zabeležena plomba pa tožeči stranki ne bi pomenila nič več kot desettisoče drugih z.k. vložkov. Tožeča stranka tudi ni podala trditev o tem, kako bi izvedela za stanovanje na P., še manj pa je to dokazala. Glede na trditveno in dokazno gradivo je tako mogoč le zaključek, po katerem tožnica za sporno stanovanje kot premoženje S. K. ne bi vedela niti še dandanes. Po drugi strani je jasno, da bi Banka D. po osmih letih pravdo že zaključila in je tako zelo verjetno, da bi na stanovanju predlagala tudi izvršbo. Ni mogoče pričakovati, da bi Banka D. ravnala skrajno neskrbno in bi izvršbo ogromne terjatve popolnoma opustila, to bi moralo biti izkazano do stopnje izključenega razumnega dvoma. Za kaj takšnega v rezultatih dokazovanja ni nikakršne osnove. Za terjatev v znesku 494.461,44 EUR je Banka D. namreč zelo skrbno skrbela ter vložila tožbo zoper S. K.. Za zavarovanje te terjatve je vložila tudi predlog za vpis zaznambe spora na stanovanju, s čimer je pokazala namero, da želi tudi to terjatev poplačati iz tega premoženja. Da bi dokazala lastno prikrajšanje, pa bi tožeča stranka morala dokazati tudi, da bi se sporna nepremičnina v izvršilnem postopku prodala za več kot 125.187,78 EUR oziroma ob upoštevanju stroškov postopka in davkov za ceno 135.000,00 EUR. Tudi za to dejstvo je dokazno breme na tožeči stranki. Tako bi morala tožnica izkazati, da bi se nepremičnina prodala na prvi dražbi za ocenjeno vrednost, kar bi morala opraviti do stopnje prepričanja ter izključiti vsakršno možnost prodaje šele na drugi ali tretji dražbi. Tožeča stranka tega dokaznega bremena ni izpolnila. Tudi če bi trditev o tržno zanimivi nepremičnini držala, ta namreč ne izključi možnosti, da bi se konkretna nepremičnina prodala le za polovico ocenjene vrednosti, takšna prodaja pa je določena kot pravno dopustna po drugem odstavku 188. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prisilne prodaje nepremičnin na drugi ali tretji javni dražbi so pogoste, pri čemer tožena stranka prilaga tudi dokaze s spletne strani sodišče.si o opravljenih javnih dražbah. Toženka s pritožbo uveljavlja tudi, da je predmetna tožba vložena po izteku prekluzivnega enoletnega roka iz 257. člena OZ in bi sodišče zato tožbo moralo zavreči. Ob očitno pravno napačni uporabi določbe četrtega odstavka 108. člena ZPP je prvostopno sodišče tožbo, ocenjeno kot nesklepčno, poslalo tožeči stranki v popravo, česar pa ne bi smelo storiti. Zato se ne more šteti, da je s tem, ko je tožeča stranka tožbo popravila, vložila tožbo že dne 27. 12. 2007. Tožena stranka ocenjuje, da je upravičena do uveljavljanja postopkovne kršitve iz četrtega odstavka 108. člena ZPP ne glede na to, da je bilo to uveljavljanje v sklepu I Cp 3438/2010 šteto kot nedopustno, saj je izpodbijana sodba bila razveljavljena in gre za novo odločitev o celotni zadevi.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbo za izpodbijanje odplačnih dolžnikovih pravnih dejanj mora upnik vložiti v enem letu od nastanka razpolaganja. Tožeča stranka je tožbo vložila 27. 12. 2007, z njo pa izpodbijala dolžnikovo pravno dejanje, prodajno pogodbo z dne 19. 4. 2007. Sodišče prve stopnje je zaradi napačno postavljenega zahtevka tožečo stranko pozvalo k popravi tožbe, ta pa je poziv upoštevala in sledila navodilom sodišča ter postavila pravilni tožbeni zahtevek z vlogo z dne 25. 4. 2008. Po določilu četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se za vloge, vezane na rok, ki so bile popravljene oziroma dopolnjene in izročene sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev ali popravo, šteje, da so bile vložene pri sodišču tisti dan, ko so bile prvič vložene. Ker je tožnica sanirala pomanjkljivost tožbe glede na navodila sodišča pravočasno, ni mogoče pritrditi toženki, da je bila tožba vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka iz 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka se v pritožbi tudi ne more sklicevati na kršitev določila o popravi vloge iz 108. člena ZPP, da nesklepčnosti ni mogoče odpraviti s pozivom na popravo. Napačno uporabo te določbe bi namreč morala grajati takoj, ko je bilo to mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila toženka s pozivom na popravo tožbe tožnici lahko seznanjena že ob prejemu tožbe, saj sta ji bili vročeni tako prvotna kot popravljena tožba, v kateri se je tožnica sama sklicevala na sklep in poziv sodišča za popravo zahtevka, izrecne navedbe o kršitvi prvega odstavka 108. člena ZPP pa je toženka podala šele v pritožbi z dne 17. 5. 2010 in jih ponavlja tudi v tej pritožbi. Gre nedvomno za prepozno grajo kršitev določb pravdnega postopka, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo v svoji odločbi z dne 23. 2. 2011, zgolj kasnejša razveljavitev prvostopne sodbe pa ne pomeni ponovnega začetka teka roka za grajo postopkovnih kršitev, storjenih v prvi obravnavi, ki niso zajete v drugem odstavku 350. člena ZPP.

6Po določilu drugega odstavka 255. člena OZ se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upniku, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Pritožbeni očitki toženke grajajo predvsem zaključek sodišča, da je bilo dejanje dolžnika storjeno v škodo upnice, pri čemer izpostavljajo napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu in dokaznega standarda. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožnice, da abstraktno dokazno breme za svojo oškodovanje nosi upnik, torej tožeča stranka. V zvezi s tem je slednja tudi podala trditve, da je dolžnik S. K. s sklenitvijo prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa SV 247/07 z dne 19. 4. 2007 prodal svoje stanovanje toženki za ceno, ki je bila več kot polovico nižja od njegove dejanske vrednosti, s tem pa zmanjšal svoje premoženje in sredstva za izpolnitev dolgovane terjatve. S tem je tožnica navedla odločilna dejstva v smeri abstraktnega dokaznega bremena. Tožena stranka je nato podala dodatne trditve v smeri, da tožeča stranka s pravnim poslom ni bila oškodovana, ker je bilo stanovanje, ki je bilo predmet pravnega posla, obremenjeno s hipoteko za zavarovanje terjatve Banke D. d.d. v višini 247.230,72 EUR ter je bila kupnina v celoti namenjena za poplačilo posojila tega upnika. Zatrjevala je, da tožnica, tudi če sporni pravni posel ne bi bil sklenjen, ne bi bila poplačana iz dolžnikove nepremičnine, saj bi ta v celoti bila namenjena za poplačilo s hipoteko zavarovane terjatve. S tem se je konkretno dokazno breme prevalilo na toženko, slednja pa kljub zavajajočim izpovedbam same toženke in dolžnika trditev ni izkazala, saj je (šele po predložitvi pogodb v ponovnem sojenju) dokazni postopek pokazal, da je bila s hipoteko zavarovana zgolj terjatev Banke D. po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 4863/0 z dne 12. 12. 2000 v višini 62.593,89 EUR z obrestmi, ki so lahko dosegle največ še eno glavnico. V tem delu je toženka uspela ovreči trditve tožeče stranke o njenem oškodovanju (skupaj za znesek 125.187,78 EUR, primerjaj 13. stran sodbe). Toženka je nato tekom postopka zatrjevala in izkazala tudi, da je Banka D. imela še dve odprti terjatvi do dolžnika S. K., ki je po pogodbah nastopal kot porok, slednji pa je vtoževala v pravdi P 3978/2004 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Vendar pa zgolj izkaz dejstva obstoja spornih terjatev dolžnika do Banke D. še ne zadošča za to, da bi tožena stranka uspela izpodbiti vzročno zvezo med strani tožeče stranke zatrjevanim oškodovanjem z dolžnikovim pravnim dejanjem. Tožena stranka bi morala namreč izkazati tudi, da bi bili obe terjatvi do Banke D. v primeru nesklenitve izpodbijanega pravnega posla poplačani pred terjatvijo tožnice, za katero zato ne bi bilo več premoženja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za dokazno breme tožene stranke, ki ga ni uspela prevaliti nazaj na tožečo stranko. Soglaša pa tudi z nadaljnjo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena tudi ni zmogla. Gre namreč za ocenjevanje hipotetičnih situacij, ko ni mogoče niti s stopnjo pretežne verjetnosti oceniti, terjatev katerega upnika bi bila poplačana prej, še manj pa to dokazati (ne gre namreč za dejstva, temveč za domneve). Stališče tožene stranke, za katerega se zavzema v pritožbi, da tožnica ni zmogla abstraktnega dokaznega bremena svojega oškodovanja izkazati do stopnje prepričanja, je glede na navedeno zmotno. Toženki namreč ni (razen v zavrnilnem delu glede zenska 125.187,78 EUR) uspelo izpodbiti trditev tožnice, da je bilo zaradi sklenjenega pravnega posla premoženje dolžnika zmanjšano, s tem pa je bila sama oškodovana.

7Tožeča stranka je svoje oškodovanje zatrjevala v razliki med tržno vrednostjo nepremičnine in vrednostjo, za katero je bila slednja prodana toženki. Pritožbeno sodišče to izhodišče sprejema, saj je tržna vrednost nepremičnine tista, za katero bi se nepremičnina najverjetneje prodala na trgu. Glede na aktivnost dolžnika pri poskusu reševanja svojega premoženja pa tudi ni verjetno, da bi ta s prodajo čakal na prodajo v izvršilnem postopku, ob neprerekani trditvi tožnice, da je bila nepremičnina tržno zanimiva. Toženka, ki v pritožbi zatrjuje, da bi tožnica morala natančno izkazati prodajno cene nepremičnine, gre s svojimi zahtevami po izpolnjevanju dokaznega bremena oškodovanja predaleč, saj gre za bodoče dejstvo, ki ga je tožnica izkazala s stopnjo zadostne verjetnosti, toženka pa tega ni uspela izpodbiti.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1.832,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Stroški tožeče stranke predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo od vrednosti spornega predmeta za pritožbo 111.812,22 EUR, stroške poročila stranki, vse povečano za materialne stroške in davek na dodano vrednost ter stroške sodne takse v višini 821,00 EUR.