VSL sodba I Cp 2563/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke M. SV 68/2007 z dne 2. 11. 2007 za nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani parc. št. 3471 k.o. x., vpisana pri vložku št. ... k.o. x. (ki v naravi predstavlja štirisobno stanovanje št. 3 v izmeri 123,40 m2 v prvem nadstropju objekta na naslovu V.) in za nepremičnine, ki se nahajajo v tem stanovanju, v razmerju do tožeče stranke A., brez pravnega učinka.

2.Z izpodbijano sodbo je prvo toženi in drugo toženi stranki naloženo, da sta za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke do zneska 311.511,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2007 dalje do plačila dolžni dodeliti izvršbo na vse svoje premoženje, pridobljeno z darilno pogodbo z dne 2. 11. 2007, tretje tožena stranka pa je dolžna dopustiti bremen prosto prodajo nepremičnine in premičnin v izvršilnem postopku in dovoliti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo.

3.Sodišče je toženkam naložilo, da morajo tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 1.658,42 EUR v roku 15 dni, po poteku roka pa so dolžne plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

4.Proti navedeni sodbi so se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožile tožene stranke in navedle, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe družinskega in dednega prava, ki urejajo nastanek skupnega premoženja in delitev oziroma prehod skupnega premoženja po smrti enega od zakoncev na njegove dediče. ZZZDR v 51. členu drugi odstavek določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze je zaključilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da je bilo pridobljeno z delom zakoncev, pa izhaja iz dokazov, ki jih je sodišče tudi samo izvedlo. Navedba sodišča, da ne gre za skupno premoženje, ker tretje tožena stranka ni prijavila stanovanja kot skupno premoženje v zapuščino, je nepravilno. Domneva nastanka skupnega premoženja je namreč zakonska, kar pomeni, da se mu stranke ne morejo izogniti oziroma tega ne morejo ovreči z neprijavo v zapuščino. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbo Zakona o dedovanju, po katerem se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem oziroma, ki glede prehoda dediščine na dediča določa, da je prihod na dediče ipso jure s smrtjo zapustnika ter da ni potreben sprejem. Prva tožena in drugo tožena stranka sta pridobili lastninsko pravico in posest na premoženju, ki naj bi bil predmet izvršbe, zato ni pravilno, da je sodišče izvršbo dovolilo na premoženje prvo tožene in drugo tožene stranke, ker stranki nimata nobenih obveznosti do tožeče stranke. Zaradi vsega navedenega so tožene stranke podale ugovor ničnosti določila notarskega zapisa, s katerim je tretje toženka razpolagala v nasprotju s prej navedenimi zakonskimi določbami ZD in ZZZDR. Sodišče se do ugovora ničnosti ni pravilno opredelilo v smislu določil ZD. Tretje toženka je prekršila tudi načelo stvarnega prava, po katerem nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Prvo in drugo tožena stranka sta že na podlagi dedovanja po samem zakonu po pokojnem D. S. lastnici predmetne nepremičnine, vsaka v deležu 1/6 oziroma glede na zemljiško stanje do 7/120 in sta zato uveljavljali izločitveno pravico oziroma nedopustnost tožbenega zahtevka v tem delu. Sodišče se v sodbi ni v ničemer opredelilo do navedb toženih strank iz odgovora na tožbo in sicer, da so tudi premičnine v stanovanju bile skupno premoženje in da so s smrtjo D. S. tudi prvo in drugo toženi stranki na premičninah pridobila lastninsko pravico. Zahtevek tožeče stranke glede premičnin je tudi povsem nedoločen in posledično neizvršljiv. Tožene stranke priglašajo tudi pritožbene stroške.

5.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pravno podlago za odločitev sodišča prve stopnje predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (členi 255 do 260). Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo navedene materialnopravne določbe in zaključilo, da je dejanje tretje tožene stranke, ki je svojo nepremičnino podarila prvi in drugi toženi stranki, izpodbojno v smislu prej navedenih zakonskih določb. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o razpolaganju z nepremičnino ter zapadlosti in višini terjatve tožeče stranke v pritožbi niso izpodbijane, bistvo pritožbe se nanaša na vprašanje, ali je nepremičnina, ki jo je tretje tožena stranka (mati) podarila prvo in drugo toženi stranki (hčerama), skupno premoženje tretje toženke in pokojnega D. S. (moža oziroma očeta toženih strank). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je še pred sklenitvijo sporne darilne pogodbe mož oziroma oče toženih strank D. S. umrl in je bil po njem voden zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV D 836/2006. Sodišče je nadalje ugotovilo, da v zapuščinsko maso po pokojnem S. D. sporno stanovanje ni bilo prijavljeno niti ni predmet sklepa o dedovanju, ki je pravnomočen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tudi notarko M., zlasti o okoliščinah sklenitve sporne darilne pogodbe in o tem, ali so bile stranke ustrezno poučene in opozorjene glede sklenitve pola. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da stanovanje ni skupno premoženje tretje tožene stranke in D. S. oziroma, da tega tožene stranke niso dokazale.

8.Višje sodišče se s tako odločitvijo strinja. Pritožba zmotno meni, da odločitev sodišča prve stopnje temelji (le) na dejstvu, da tretje tožena stranka ni prijavila stanovanja kot skupno premoženje v zapuščino po pokojnem D S.. Glede prijave stanovanja v zapuščino višje sodišče ugotavlja, da po 220. členu Zakona o dedovanju (ZD) pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar lahko te kljub temu v pravdnem postopku uveljavljajo svoje zahtevke, ki ne temeljijo na dedni pravici. Zlasti to velja za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih-ZZZDR (skupno premoženje). S smrtjo D. S. upravičenje do ugotovitve deleža na skupnem premoženju ni prenehalo, ampak sta to pravico pridobili prvo in drugo tožena stranka kot dedinji, ki sta v tem postopku uveljavljali izločitveno pravico s trditvami, da sta že na podlagi dedovanja postali lastnici spornega stanovanja, vsaka do 1/6. Pritožba torej pravilno izpostavlja, da (ne)prijava stanovanja v zapuščino ne more vplivati na originarno pridobitev lastninske pravice, vendar odločitev sodišča prve stopnje ne temelji le na dejstvu, da stanovanje ni bilo prijavljeno v zapuščino kot skupno premoženje, ampak na skrbni oceni vseh izvedenih dokazov, ki so pokazali, da tožene stranke ne v zapuščinskem postopku ne ob sklepanju darilne pogodbe niso sporne nepremičnine opredelile kot skupno premoženje. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso dokazale, da bi bilo sporno stanovanje skupno premoženje tretje tožene stranke in D. S. in celo meni, da prvo in drugo tožena stranka izločitvenega zahtevka sploh ne moreta več uveljavljati. Z darilno pogodbo z dne 2. 11. 2007 sta sprejeli celotno sporno nepremičnino, torej sta se strinjali, da je tretje tožena stranka z nepremičnino razpolagala kot s svojim posebnim premoženjem ali povedano drugače, pristali sta na tako ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki temelji na izključni lastninski pravici tretje tožene stranke na stanovanju. Prvo in drugo tožena stranka sta postali lastnici stanovanja na podlagi darilne pogodbe in sedaj ne moreta več uveljavljati svoje (so)lastninske pravice na drugi pravni podlagi. Prvo in drugo tožena stranka sta v tej pravdi sicer uveljavljali tudi ničnost določb notarskega zapisa, s katerimi naj bi prvo tožena stranka razpolagala s celotno nepremičnino v nasprotju z določbami ZZZDR in ZD, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da gre v primerih, ko eden izmed zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem, za izpodbojne in ne nične posle. Vse povedano se nanaša tudi na premičnine v stanovanju, ki so bile predmet darilne pogodbe (drugi člen) in posledično tudi predmet tožbenega zahtevka. Tožeča stranka jih v zahtevku ni mogla podrobneje določiti, saj jih tudi pogodba ne navaja posamično, zato so pritožbene navedbe o nedoločenosti in neizvršljivosti tožbenega zahtevka, upoštevaje, da gre za zahtevek paulijanske tožbe, neutemeljene.

9.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).