VSRS Sodba XI Ips 49852/2011-228

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Vrhovno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom obdolženima E. P. in S. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno 20. 3. 2012.

2Zagovornik obdolžene S. P. je zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitvi 22. in 23. člena Ustave, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane, saj ima izpodbijani sklep razloge o obstoju utemeljenega suma, vložnik pa v zahtevi niti ne pojasni, do katerih kršitev človekovih pravic naj bi prišlo in kateri dokazi naj bi bil pridobljeni na tak način. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki, ki se o njem ni izjavila, in njenemu zagovorniku, ki v izjavi izraža nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve 22. člena Ustave navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb obrambe o spremenjenih okoliščinah glede utemeljenega suma v odgovoru na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora. Po vložnikovem mnenju sta D. K. in A. Z. poleg oškodovanke edini nepristranski priči, njuni izpovedbi o tem, da je bila oškodovanka sama v stanovanju, da je odklenila in zaklenila vrata ter da sprejemala naročila po telefonu, pa kažeta, da je utemeljen sum za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje izključen.

6Takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno (stran 3, točka 3), da se je Vrhovno sodišče seznanilo z vložnikovim nestrinjanjem glede obstoja utemeljenega suma. Ob presoji obstoja utemeljenega suma je Vrhovno sodišče presodilo (sklep, stran 3, točka 7), da je utemeljen sum še vedno podan ter da ga med preiskavo izvedeni dokazi niso ovrgli. S tem je Vrhovno sodišče zavrnilo vložnikove navedbe o neobstoju utemeljenega suma. Sicer je treba še pojasniti, da je Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 85/2009 z dne 22. 10. 2009 obrazložilo, da v tej fazi postopka presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Kot je bilo že navedeno, je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu presodilo obstoj utemeljenega suma. Dejanska vprašanja, ki jih izpostavlja vložnik v zahtevi, pa bodo razčiščena v preiskavi, na podlagi katere bo tožilec sprejel svojo odločitev.

7Nadalje vložnik navaja, da se izpodbijani sklep opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tajni delavci, ki naj bi bili policisti, so imeli na stroške državnega proračuna spolne odnose z osebo, ki je bila v suženjskem razmerju, pa tudi z obdolženo S. P. Ob sklicevanju na zadevo Vrhovnega sodišča ZDA Rochin v. California, 342 U.S. 165 (1952), vložnik meni, da če so policisti v citirani zadevi ameriškega sodišča obdolženca silili, da izbruha mamilo, potem zbiranje dokazov s spolnimi odnosi z domnevno sužnjo in obdolženko ni nič manj nepredstavljivo v civilizirani državi. Odlašanje z odločitvijo o zakonitosti zbranih dokazov na poznejše faze postopka po vložnikovem stališču predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj bo prišlo do okuženosti razpravnega senata z morebitnim nezakonitim procesnim gradivom.

8Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

9V obravnavanem primeru se vložnik ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča ZDA Rochin v. California, iz katere povzame del obrazložitve, nato pa zaključi, da zbiranje dokazov s spolnimi odnosi z domnevno sužnjo in obdolženko ni nič manj nepredstavljivo v civilizirani državi, zaradi česar so ti dokazi po njegovem stališču nezakoniti. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v odločbi Jalloh v. Germany, v kateri je obravnavalo identično dejansko stanje, kot je v zadevi, na katero se sklicuje vložnik, zaključilo, da je bilo ravnanje policistov, ki so osumljenca, ki je pred policisti pogoltnil majhno plastično vrečko, držali, ga intubirali, nato pa je osumljenec zaradi uporabljenega emetika izbruhal vrečke z mamili, nečloveško. ESČP je presodilo, da je bila zaradi takega ravnanja policistov kršena osumljenčeva pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vložnik v zahtevi prav v ničemer ne pojasni povezave med obravnavano zadevo in citirano odločbo Vrhovnega sodišča ZDA, ne obrazloži pa niti, kateri dokazi, pridobljeni s tajnim delovanjem in se nanje opira sklep o podaljšanju pripora, so po njegovem mnenju nezakoniti. Nekonkretiziranih očitkov pa Vrhovno sodišče ne more presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10Ob povedanem je treba še dodati, da ugotovitev sodišča, da je utemeljen sum še vedno podan, temelji na zbranih dokazih (izsledkih tajnega opazovanja, podatkih telefonskega prometa, nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, izpovedbi koordinatorja akcije in izjavah drugih prič, to je U. K., A. Z. in D. K.). V sklepu II Kr 9/2010 z dne 9. 4. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se sodišče, ko odloča o podaljšanju pripora, omeji le na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Taka razumna presoja pa je bila v izpodbijanem sklepu tudi opravljena (stran 3, točka 7).

11S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995, prepisovanjem druge točke evidenčnega stavka te odločbe ter navajanjem, da je na podlagi izpovedb D. K., A. Z., oškodovanke in tajnega policijskega delavca odpravljen utemeljen sum, da bi bila oškodovanka v suženjskem razmerju, vložnik ne more uspeti. Na tak način vložnik podaja lastno oceno izpovedb prič, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da preiskava iz objektivnih razlogov še ni bila končana (sklep, stran 5). Pri tem je obrazložilo, da izvedenec sodišču še ni dostavil mnenja v zvezi s pregledom in preiskavo elektronskih naprav, da še ni bila izdelana analitična informacija, v kateri bodo pridobljeni podatki analizirani, ter prevodi telefonskih pogovorov v tujem jeziku. Glede na to, da preiskava iz objektivnih razlogov še ni zaključena, vložnikovo zatrjevanje o izvedenčevem zavlačevanju postopka ne more biti podlaga za zatrjevan očitek o kršitvi obdolženkine pravice do sojenja v razumnem roku. Iz točke 3 izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da se je Vrhovno sodišče seznanilo z vložnikovimi navedbami o zavlačevanju postopka, zato zatrjevanje zahteve, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb o trajanju preiskave, ni utemeljeno.

13Vložnik ob uveljavljanju kršitve pravice do poštenega sojenja navaja, da je senat Vrhovnega sodišča o predlogu za podaljšanje pripora odločil v enem dnevu, kar pomeni, da je v tem času preučil in se seznanil s preko 700 listinami gradiva, nato pa je v istem dnevu sprejel še odločitev. Tudi takim navedbam vložnika ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče je po preučitvi dokazov, pridobljenih po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovilo, da je utemeljen sum še vedno podan (sklep, stran 3, točka 7). Če sodišče presodi, da se okoliščine glede utemeljenega suma niso spremenile, v razlogih sklepa o podaljšanju pripora sodišču ni treba ponavljati, iz katerih okoliščin izhaja utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Sicer pa so v dokaznem gradivu tudi listine, ki za presojo predloga za podaljšanje pripora niso relevantne (na primer stroškovnik, prošnje zagovornika za obiske pri priprti obdolženki, dovolilnice za obiske v priporu, prošnja obdolženega E. P. za namestitev v zdravstveno ustanovo in podobno).

14Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in določb Ustave, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obdolženkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.