UPRS sodba I U 1183/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Na podlagi Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (Ur. list RS, št. 81/09), 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Ur. list RS, št. 44/96, 47/97 in 102/07), določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Pravilnik, Ur. list RS, št. 92/07) je Svet Fundacije za šport na 7. korespondenčni seji sprejel izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka odločila, da v letu 2010 Fundacija za šport ne dodeli sredstev tožniku za prijavljeni program C. na podpodročju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Fundacija za šport na podlagi določil Pravilnika dne 16. 10. 2009, v Uradnem listu RS, št. 81/09, objavila Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010. Fundacija je v predmetni zadevi že enkrat odločala, in sicer je dne 4. 2. 2010 izdala sklep o razporeditvi sredstev, zoper katerega je prosilec dne 18. 3. 2010 vložil pritožbo. V skladu z določbo 2. odstavka 36. člena pravilnika, v zvezi s 14.a členom Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, je o pritožbi odločila Komisija za pritožbe. Zoper odločitev Komisije za pritožbe je bila pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložena tožba. S sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 2010, opr. št. I U 686/2010-12, je bil izpodbijani sklep Fundacije za šport št. D3-10-152 z dne 4. 2. 2010 odpravljen in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V odločbi se organ sklicuje na 35. in 36. člen Pravilnika. Strokovna komisija je preučila vlogo prosilca in ovrednotila prijavljeni program C. skladno z merili, določenimi v 23. členu Pravilnika ter pripravila predlog za Svet fundacije. Predmetnemu programu so bile pri merilih dodeljene določene točke, ki so v obrazložitvi navedene za posamezna merila. Ker iz vloge izhaja, da prosilec izvaja program nepridobitno in na nacionalni ali regionalni ravni, je bilo programu pri merilu „status kandidata“ dodeljeno 10 točk; ker je iz vloge razvidno, da prosilec programa neposredno skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu, so bile glede na navedeno usmerjenost prosilca dodeljene programu pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 točke; ker prosilec ne izvaja programa enakomerno razpršeno po Sloveniji ter gre za program, ki ga izvajajo druge organizacije (zlasti v okviru šolskega polja), hkrati pa obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji, so programu pri merilu „prostorska razpršenost programov“ dodeljene 3 točke. V tretjem odstavku 23. člena Pravilnika je določeno tudi, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira fundacija, programi, ki zberejo najmanj 21 od 29 točk. Iz navedenega razloga fundacija prosilcu za program ne dodeli sredstev.

2V pritožbi tožnik navaja, da je Fundacija za šport v ponovljenem postopku odločila enako kot v prvotnem postopku ter prosilcu dodelila povsem enako število točk, čeprav je v prvotnem postopku Komisija za pritožbe delno ugodila pritožbi in pri merilu možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom namesto 3 dodelila 6 točk. Prosilec meni, da dodeljene 3 točke pri merilu uresničevanje javnega interesa na področju športa s programom ne ustrezajo merilom iz 23. člena Pravilnika. Neresnična in neargumentirana je ugotovitev organa prve stopnje, da naj bi bilo „iz vloge prosilca razvidno, da prosilec programa neposredno skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem programu“. Iz vloge je razvidno, da gre za športni program z vsebino, ki ima večji pozitivni vpliv na kazalnike zdravja ljudi, da gre za program krovne športne organizacije, to je zveze športnih društev, ki jih izvaja skupaj s 130 svojimi članicami, da gre za programe društev, ki se izvajajo kar v 80 krajih po celi Sloveniji. Iz vloge prosilca je med drugim razvidno, da je prosilec med svojimi člani izvedel razpis za izbor najprimernejših programov. Prosilec torej neposredno izvaja programe preko svojih članov, pri čemer jim nudi vso administrativno, strokovno, informacijsko in finančno podporo. Dejstvo je, da v kolikor bi prosilec sam izvajal programe, ne bi mogel več obstajati kot zveza društev. Glede na navedeno prosilec meni, da bi moral na podlagi navedenega merila prejeti maksimalnih 10 točk. Pri merilu prostorska razpršenost programov je organ prve stopnje prosilcu dodelil 3 točke na podlagi napačne ugotovitve, da „prosilec programa ne izvaja enakomerno razpršeno po Sloveniji“. Iz vloge prosilca tega nikakor ni mogoče zaključiti, saj gre nedvomno za „izvajanje programa v več statističnih regijah“, za kar pravilnik določa 9 točk. Dodelitev 3 točk je povsem neustrezna, saj se program izvaja v več statističnih regijah in hkrati ni izpolnjen pogoj „zasičenosti s podobnimi programi istega izvajalca“. Neresnična je trditev organa prve stopnje, da „gre za program, ki ga izvajajo druge organizacije“. Pri tem ni povsem jasno, ali organ prve stopnje meni, da program prosilca izvajajo druge organizacije ali meni, da isti program izvajajo poleg prosilca tudi druge organizacije. Ne drži niti prva, niti druga ugotovitev. Programe prosilca izvajajo izključno člani prosilca, to je 130 športnih društev, ki so razpršena po celi Sloveniji. Poleg tega prosilec ne financira programov na lokacijah, kjer se podobni programi že izvajajo in so sofinancirani iz javnih sredstev. Nesporno dejstvo je, da prosilec pri vseh programih, ki se nanašajo na posamično športno panogo, predhodno pridobi soglasje za kandidaturo pri FŠO od pristojne panožne zveze. Zato nikoli ne more priti do podvajanja podobnih programov na isti lokaciji. Nadalje tožnik v pritožbi navaja, da je iz uvoda odločbe razvidno, da je organ prve stopnje odločal kar na korespondenčni seji, kar ni v skladu z določbo 3. odst. 207. člena ZUP, po kateri sme kolegijski organ odločati, če je navzočih več kot polovica njegovih članov, odločitev pa sprejme z večino glasov navzočih članov. Ni mogoče sprejeti stališča, da so na korespondenčni seji člani navzoči. Kršena je določba 2. odst. 216 člena ZUP, saj odločbe nedvomno ni podpisal predsednik Sveta Fundacije. Iz podpisa (parafa) prosilec ne more ugotoviti, kdo je podpisal namesto predsednika in ali je podpisnik tedaj razpolagal z ustreznim pooblastilom. Zato naj pritožbeni organ ugotovi, kdo je podpisnik odločbe „za predsednika Sveta Fundacije“ in kdaj je podpisnik prejel pooblastilo glede na korespondenčno sejo, saj pooblastilo odločbi ni priloženo niti ni navedeno, da gre za podpis na podlagi pooblastila predsednika. Zaradi navedenih kršitev prosilec meni, da gre za nično odločbo.

3Z drugostopenjskim aktom je na podlagi 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Ur. list RS, št. 44/96, 47/97, 102/07 in 26/11) in 2. odstavka 36. člena Pravilnika Komisija za pritožbe zavrnila pritožbo tožnika. V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je Fundacija za šport skladno s sodbo opr. št. I U 686/2010-12 z dne 15. 12. 2010 ponovno izvedla postopek razporeditve sredstev, kot ga določa Pravilnik v 35. in 36. členu. Ugotovila je, da je prvostopni organ pravilno ovrednotil program pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“, saj iz vloge izhaja, da prosilec programa ne izvaja sam, pač pa skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu. V vlogi je namreč navedeno, da bo program izvajalo 130 podizvajalcev (društev), ki pa niso člani zveze s plačano članarino. Komisija ugotavlja, da pritožnik trditev, da gre za športni program z vsebino, ki ima večji pozitivni vpliv na kazalnike zdravja ljudi, da gre za program krovne športne organizacije, ki ga izvaja skupaj s svojimi članicami in da svojim članicam nudi vso administrativno, strokovno, informacijsko in finančno podporo, ni z ničemer verjetno izkazal, pač pa iz vloge in ostale spisne dokumentacije izhaja, da programa ne izvaja sam neposredno preko svojih članov, ampak da ga dejansko izvajajo društva. Glede na navedeno in ob upoštevanju določil 23. člena Pravilnika, ki v prvi alinei prvega odstavka določa, da se pri vrednotenju javnega interesa upoštevajo vsebinski vidiki programa, in sicer, da javni interes na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije predstavljajo programi športnih dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športa študentov in športne rekreacije, ne pa programi, kjer gre pretežno za promocijo in obveščanje o športnih programih, je bil pravilno ugotovljeno, da program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa. Prav tako je prvostopni organ ustrezno ovrednotil program pri merilu „prostorska razpršenost programov“, saj je pri tem izhajal iz ugotovitve, da prosilec ne izvaja programa enakomerno razpršeno po Sloveniji ter gre za program, ki ga izvajajo druge športne organizacije in da obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji. Komisija za pritožbe pritrjuje oceni organa prve stopnje, saj je tudi sama na podlagi podatkov v vlogi in ostali spisni dokumentaciji zaključila, da pritožnik programa ne izvaja v več statističnih regijah, saj programa neposredno ne izvaja, ampak ga izvajajo društva, prav tako pa pritrjuje tudi ugotovitvi, da obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji. Tako je npr. planinsko društvo hkrati član Planinske zveze Slovenije in član občinske športne zveze, glede na sedež društva, njegovi isti program pa nato na javni razpis fundacije prijavlja tako nacionalna športna zveza kot tudi občinska športna zveza, pri tem pa dejansko prihaja do podvajanja istih programov s strani različnih vlagateljev, pa tudi do poizkusov prikazovanja istih stroškov programa, nastalih neposrednemu izvajalcu (društvu), s strani več krovnih športnih organizacij, katerih član je posamezno društvo. Korespondenčna seja je bila izvedena v skladu z določili Pravil fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Poslovnika fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Iz 7. člena pravil izhaja, da seje sveta sklicuje predsednik sveta, iz 1. odstavka 12. člena pravil pa, da svet odloča na sejah. Nadalje je v 1. odstavku 2. člena poslovnika odločeno, da se svet dela na sejah in se sestaja na rednih, izrednih in korespondenčnih sejah. V 3. odstavku 5. člena poslovnika pa je določeno, da je gradivo oz. sklep sprejet, če več kot dve tretjini članov sveta sporoči, da nima pripomb in da se strinja s predloženim sklepom. Iz dokumentacije izhaja, da je korespondenčno sejo sklical predsednik sveta in da je 13 članov sveta sporočilo, da nimajo pripomb in da se strinjajo s predloženim sklepom, kar predstavlja več kot dve tretjini članov Sveta fundacije. Tudi v zvezi z zatrjevano kršitvijo določbe 2. odstavka 216. člena ZUP je komisija vpogledala v splošne akte fundacije ter v gradivo 7. korespondenčne seje Sveta Fundacije za šport in ugotovila, da je izpodbijano odločbo podpisala oseba, ki je bila za podpis pooblaščena. Iz 10. člena pravil izhaja, da podpredsednik sveta pomaga predsedniku sveta pri njegovem delu in opravlja v dogovoru z njim posamezne naloge iz njegove pristojnosti. Iz dokumentacije namreč izhaja, da je izpodbijano odločbo podpisal podpredsednik sveta A.A., in sicer na podlagi predhodno danega pooblastila predsednika sveta fundacije za podpis upravnega akta.

4Tožnik vlaga tožbo na odpravo drugostopenjskega akta v zvezi s prvostopenjsko odločbo in pravi, da je postopek na drugi stopnji vodil B.B., ki je direktor Fundacije za šport, torej organa prve stopnje. Na prvi stopnji je upravni postopek vodila svetovalka direktorja FŠO, na drugi stopnji pa sam direktor FŠO, kar ni mogoče razumeti kot dvostopenjski upravni postopek. Zato je potrebno odločbo Komisije za pritožbe že iz tega razloga odpraviti in vrniti organu druge stopnje v nov postopek. Po določbi prvega odstavka 5. člena Poslovnika FŠO lahko Svet FŠO odloča na korespondenčni seji le v nujnih primerih, ko ni mogoče sklicati seje sveta. Iz obrazložitve odločbe prve stopnje in odločbe Komisije za pritožbe ni razvidno, da bi šlo v konkretnem primeru za nujni primer, zato gre po mnenju tožnika za zlorabo poslovnika. Organ prve stopnje je sodbo Upravnega sodišča RS prejel v začetku januarja 2011 in je bil v roku 30-ih dni od prejema sodbe dolžan izdati novo odločbo. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da je bila redna seja Sveta FŠO dne 9. 2. 2011, zato ni utemeljenega razloga za sklic korespondenčne seje dne 9. 3. 2011. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt prve in druge stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek, tožencu pa naloži plačilo pavšalnega zneska povračila tožniku, določenega s Pravilnikom o povrnitvi stroškov. Tožnik izpodbija upravni akt prve in druge stopnje tudi iz vsebinskih razlogov in sicer po določbi 1. in 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS, ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe in dokaze v pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Tožnik kot krovna športna organizacija nesporno izvaja program skupaj s svojimi 130-mi članicami, pri čemer za izvajanje programa ni bistveno, ali članice plačujejo članarino. Glede merila“prostorska razpršenost programov“ Komisija za pritožbe napačno sklepa, da pritožnik programa ne izvaja v več statističnih regijah, pri čemer se sklicuje na napačno predpostavko, da „programa neposredno ne izvaja, ampak ga izvajajo društva.“ Neresnična in neargumentirana je ugotovitev Komisije za pritožbe, da „obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji“. Tožnik glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt prve in druge stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek oziroma odpravi akt druge stopnje in vrne zadevo organu druge stopnje v ponoven postopek ali pa s sodbo odloči o stvari.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka v zvezi z zatrjevano kršitvijo ne pojasni, zakaj naj bi vodenje postopka s strani direktorja tožene stranke predstavljalo bistveno kršitev postopka, oziroma iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja le to, da naj bi že samo dejstvo, da je postopek vodil direktor tožene stranke, predstavljalo bistveno kršitev določb postopka, kar pa ne drži. V zvezi z očitano kršitvijo tožena stranka pojasnjuje, da direktor tožene stranke na noben način ni bil udeležen v postopku na prvi stopnji oziroma ni sodeloval pri odločanju na prvi stopnji, zaradi česar se v postopku na drugi stopnji ni bil dolžan izločiti iz postopka (35. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Tudi sicer pa je potrebno pojasniti, da je direktor tožene stranke v postopku na drugi stopnji opravljal zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve organa druge stopnje, ki izhajajo tudi iz kataloga delovnih mest pri toženi stranki, nikakor pa v postopku ni odločal o pritožbi tožeče stranke. Direktor tožene stranke je tako v skladu z organizacijo tožene stranke ter katalogom delovnih mest med drugim dolžan pripravljati tudi strokovne podlage za delovanje tožene stranke in pripravljati gradivo za komisije. Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije v členu 14a določa, da je postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije urejen s tem zakonom in pravilnikom, ki ga v skladu z 11. členom zakona sprejme svet fundacije. ZLPLS nadalje določa, da je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije dovoljena pritožba v roku 15 dni. Organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, se določi s Pravili fundacije, njegova odločitev pa je dokončna. V skladu z 11. členom ZLPLS so tako sprejeta že omenjena Pravila fundacije za financiranje. Komisijo za pritožbe sestavljajo trije člani, od katerih enega predlaga Ministrstvo za šolstvo in šport, enega Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in enega Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Ker je tako o pritožbi tožeče stranke odločal organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in Pravili, je očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen. Da je bila odločitev Sveta tožene stranke sprejeta na korespondenčni seji, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe Sveta tožene stranke, iz previdnosti pa tožena stranka pojasnjuje, da je bila 7. korespondenčna seja izvedena v skladu s Pravili tožene stranke in Poslovnikom. Iz 7. člena Pravil izhaja, da seje sveta sklicuje predsednik sveta, iz prvega odstavka 12. člena Pravil pa, da svet odloča na sejah. V prvem odstavku 2. člena Poslovnika je določeno, da svet dela na sejah in da se sestaja na rednih, izrednih in korespondenčnih sejah. V tretjem odstavku 5. člena je določeno, da je gradivo oziroma sklep sprejet, če več kot dve tretjini članov sveta sporoči, da nima pripomb in da se strinja s predloženim sklepom. Glede na to, da je korespondenčno sejo sklical predsednik sveta in je 13 članov sveta (kar je več kot dve tretjini članov sveta) sporočilo, da nimajo pripomb in da se strinjajo s predloženim sklepom, so očitki tožeče stranke glede nepravilnosti takšnega odločanja v celoti neutemeljeni. Glede navedb tožeče stranke, da naj v obravnavani zadevi ne bi šlo za nujni primer, ki bi opravičeval sklic korespondenčne seje, tožena stranka navaja, da je bila dolžina v čim krajšem času izdati novo odločbo, zato je bil sklic korespondenčne seje v danem trenutku nujen v smislu določb Pravilnika. Merilo status kandidata je lahko ovrednoteno z 10 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na nacionalni ravni, 6 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na lokalni ravni in 1 točko v primeru pridobitnega izvajanja oziroma nepridobitnega izvajanja nešportnih organizacij. Merilo možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programov se lahko ovrednoti z 10 točkami, kadar program zelo dobro uresničuje javni interes na področju športa, s 6 točkami kadar program dobro uresničuje javni interes na področju športa, s 3 točkami kadar program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa in z 0 točkami v primeru, če program slabo uresničuje javni interes na področju športa. Merilo prostorska razpršenost programov se ovrednoti z 9 točkami v primeru, če v statistični regiji primanjkuje programov oziroma če se izvaja program v več regijah, s 6 točkami, če program dobro odraža prostorsko razpršenost, s 3 točkami v primeru zasičenosti s programi v statistični regiji ali zasičenosti s podobnimi programi istega izvajalca, kljub temu, da program dobro odraža prostorsko razpršenost. Z 0 točkami se ovrednoti program v primeru zasičenosti s podobnimi programi istega izvajalca.

6V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je iz odločbe Komisije za pritožbe nedvoumno razvidno, da je B.B., ki je direktor tožene stranke, postopek vodil. Tožeča stranka meni, da direktor organa prve stopnje nikakor ne sme voditi postopka na drugi stopnji, ne glede na njegovo aktivno vlogo v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka se ne strinja, da naj bi bil „sklic korespondenčne seje v danem trenutku nujen v smislu določb Poslovnika“. Tožena stranka ni zanikala, da je prvotno sodbo prejela v začetku januarja 2011 in da je bila dne 9. 2. 2011 redna seja Sveta FŠO, zato za korespondenčno sejo ni bilo nobene potrebe. Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, kdo je podpisal odločbo prve stopnje „za predsednika Sveta Fundacije“, saj ni niti navedeno, da ta oseba podpisuje na podlagi pooblastila. Glede vrednotenja posameznih meril se tožena stranka sklicuje na obrazložitve v odločbah organov prve in druge stopnje. Tožeča stranka zato v celoti vztraja pri dosedanjih navedbah.

7Tožba ni utemeljena.

8Glede na koncept upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, odločba US U-I-181/09-15) je sodišče smiselno upoštevalo, da tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo v konkretnem primeru odločeno o pravnem interesu tožeče stranke (2. člen ZUS-1), v zvezi z drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski akt.

9Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno-sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Tako je na primer v sodbi v zadevi U 693/2003-14 z dne 28. 12. 2005 postavilo naslednje standarde, ki so relevantni tudi v obravnavani zadevi:

10Upravno sodišče je v zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, že razvilo sodno prakso, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta (sodba v zadevi U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005). V temelju je ta način presoje omenjenih (upravnih) odločitev uporabljiv tudi za presojo odločitve o sofinanciranju programov v kulturi in na področju športa, ne glede na to, ali gre za zasebno ali javno-pravno dejavnost. To pomeni, da mora (upravno) odločanje, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), da konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave); če pa gre za javne zavode, gre za varstvo enakosti pred zakonom v zvezi z uresničevanje ponudnikove splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), ali v zvezi z uresničevanjem svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga.

11Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-socialna, ali pa ima upravna odločitev kulturno-politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno, ekonomsko, socialno upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. člena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).

12V predmetni zadevi gre za javni razpis za sofinanciranje programa na področju interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije. Po določbi 1. odstavka 14a. člena ZLPLS postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa ZLPLS ter pravilnik iz 2. odstavka 11. člena ZLPLS, ki ga sprejem svet pristojne fundacije. K pravilniku in pravilom fundacije pa daje soglasje Državni zbor RS (3. odstavek 11. člena ter 1. odstavek 14. člena ZLPLS). V postopku smiselno velja ZUP, če ZLPLS in pravilnik iz 2. odstavka 11. člena ZLPLS ne urejata drugače. Po določbi 4. odstavka 14a. člena ZLPLS mora odločitev o financiranju med drugim vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. Podrobnejši standardi glede uporabe meril in obrazlaganja končne odločitve so v določbah pravilnika od člena 18. do 26. in od 33. do 37. člena. Tožnik v tožbi ne uveljavlja, da bi bil kateri koli standard obrazlaganja tovrstnih odločb iz 4. odstavka 14a. člena ZLPLS in iz navedenih določb Pravilnika kršen in tudi sodišče ni ugotovilo, da bi bila takšna kršitev v zvezi s tem podana. Sodišče nadalje ugotavlja, da obrazložitvi tožene stranke v prvostopenjskem aktu in njeni dopolnitvi v drugostopenjskem aktu ni mogoče očitati očitne nerazumnosti. Glede na obseg in dokazno moč pritožbenih ugovorov vsebinske narave o (ne)pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter glede na zelo kratke in pavšalne tožbene ugovore o (ne)pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, sodišče namreč ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z dopolnitvami obrazložitve v drugostopenjskem aktu zadostna in da tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja v skladu z uvodoma navedenimi standardi presoje zakonitosti tovrstnih upravnih aktov; ob tem je pomembno, da tožnik ne oporeka pojasnilu tožene stranke, da je imela tožena stranka možnost seznanitve dejanskega stanja zgolj prek podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogi na razpis. To pomeni, da sodišče lahko sledi utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem aktu in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Ker notranja pravila tožene stranke urejajo korespondenčne seje, kar tožnik ne zanika, glede na določbo drugega stavka iz 1. odstavka 14a. člena ZLPLS, določba 3. odstavka 207. člena ZUP ne preprečuje odločanja o razdelitvi sredstev v konkretnem primeru na korespondenčni seji. Tožena stranka je pojasnila dejanske okoliščine, zaradi katerih je prišlo do odločanja na korespondenčni seji in samo vprašanje, ali je bila korespondenčna seja dejansko nujna, ali ni bila nujna, ni relevantno za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, pri čemer tožnik niti ni navedel, kako je lahko izvedba korespondenčne seje namesto izvedbe drugačne seje kolegijskega organa vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).V predmetni zadevi tudi ne gre za primerljivo situacijo z upravnim sporom v zadevah I U 686/2010-12 z dne 15. 12. 2010 ali I U 678/2010-9 z dne 2. 3. 2011, kajti v obravnavanem upravnem sporu ni ena in ista oseba vodila postopka, ampak tožnik uveljavlja, da je na drugi stopnji postopek vodil B.B., ki je direktor Fundacije za šport (na prvi stopnji pa je postopek vodila C.C.). Zato tudi smiselna uporaba določila 4. točke 35. člena ZUP v konkretnem primeru ne pripelje do ugotovitve o nezakonitosti izpodbijanega akta. Tožena stranka je v drugostopenjskem aktu in v upravnem sporu pojasnila, kdo je podpisal prvostopenjsko odločbo in da je za to imel pooblastilo, kar se ujema z določbo 10. člena Pravil fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 67/1998, 92/2007), po kateri podpredsednik nadomešča predsednika, če je slednji zadržan ali iz drugih razlogov ne more opravljati svoje funkcije.

13Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

14Obrazložitev k drugi točki izreka:

15Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Na tej določbi temelji odločitev v drugi točki izreka sodbe.