11. člen ZLPLS

Iz določbe 3. alineje tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO izhaja, da mora tožena stranka v svojem sklepu prvenstveno ugotoviti dejansko stanje (ugotovitve in ocene) in nato tega primerjati (susbsumiarti) z relevantnim abstraktnim dejanskim stanom (razlogi za odločitev), ki je v konkretni zadevi opredeljen z merili in pogoji, vsebovanimi tako v navedenem Pravilniku kot v javnem razpisu. To pa pomeni, da šele ti elementi skupaj lahko tvorijo zadostno obrazložitev v smislu 6. odstavka 14a. člena ZLPLS.

Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika.

Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna. Obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z dopolnitvami obrazložitve v drugostopenjskem aktu je zadostna. Tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja v skladu z navedenimi standardi presoje zakonitosti tovrstnih upravnih aktov; ob tem je pomembno, da tožnik ne oporeka pojasnilu toženke, da je imela možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj prek podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogi na razpis.

Sama navedba točkovanja ni zadostna obrazložitev, ampak mora biti iz obrazložitve v zadostni meri razvidno, zakaj je stranka dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih iz podzakonskega predpisa.

Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju