14. člen ZLPLS

Zaposlitev direktorja FIHO je zaposlitev v javnem sektorju. Nanj se nanašajo določbe ZJU, vendar ne njegove posebne določbe (drugi del ZJU). V postopku njegovega imenovanja je treba uporabiti določbo prvega odstavka 5. člena ZJU, ki določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) ali drug zakon sodnega varstva za odločitve v postopku imenovanja direktorja fundacije ne ureja. Ker ga tudi ne izključuje, gre za pravno praznino, ki jo je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave treba zapolniti ob analogni uporabi pravil, ki urejajo obravnavanemu pravnemu razmerju v bistvenih sestavinah podobno pravno razmerje. S tem je spoštovana tudi zakonodajalčeva volja po enakem urejanju primerljivih položajev. Ureditev imenovanja direktorja FIHO po ZLPLS je primerljiva z ureditvijo Zakona o zavodih (ZZ) v delu, ki se nanaša na javne zavode. Ker je statusnopravni položaj fundacije primerljiv z javnim zavodom (oba sta pravni

Toženka mora svoje odločitve obrazložiti na nivoju, ki omogoča preizkus tistih ključnih razlogov, ki so vplivali na njeno odločitev. Ni dovolj samo sklicevanje na Navodilo za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij, temveč mora iz sklepov izhajati tudi, kako so bile njegove določbe upoštevane pri ocenjevanju, in to ne zgolj na splošni ravni - na ravni razpisa, temveč tudi pri ocenjevanju posamezne vloge.

Iz določbe 3. alineje tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO izhaja, da mora tožena stranka v svojem sklepu prvenstveno ugotoviti dejansko stanje (ugotovitve in ocene) in nato tega primerjati (susbsumiarti) z relevantnim abstraktnim dejanskim stanom (razlogi za odločitev), ki je v konkretni zadevi opredeljen z merili in pogoji, vsebovanimi tako v navedenem Pravilniku kot v javnem razpisu. To pa pomeni, da šele ti elementi skupaj lahko tvorijo zadostno obrazložitev v smislu 6. odstavka 14a. člena ZLPLS.

Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna. Obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z dopolnitvami obrazložitve v drugostopenjskem aktu je zadostna. Tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja v skladu z navedenimi standardi presoje zakonitosti tovrstnih upravnih aktov; ob tem je pomembno, da tožnik ne oporeka pojasnilu toženke, da je imela možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj prek podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogi na razpis.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedeni bistveni razlogi, na podlagi katerih so bila tožeči stranki dodeljena sredstva (samo) v višini, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožeča stranka ima pravno zavarovani interes oziroma pravico v zakonu, da konkurira za sredstva za svoje delovanje in programe preko FIHO. V postopkih odločanja o razdelitvi sredstev FIHO je relevantno tudi splošno pravno načelo varstva enakosti pred zakonom oziroma prepoved diskriminacije. Ker ZLPLS in tudi ZInvO ne določata, da je zoper odločitev drugostopenjskega organa dopusten upravni spor, iz upravno-sodne prakse izhaja, da je Upravno sodišče upoštevalo, da so tovrstni akti, izdani v postopkih razporejanja sredstev invalidskim organizacijam upravni akti v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. V konkretnem primeru iz obrazložitve ni razvidno, kakšne ocene so dobili posamezni programi. V obrazložitvi pod točko I. pri posameznem elementu presoje ni navedeno nobeno merilo ali pogoj iz materialnega prava, ki so urejeni v Pravilniku o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS, čeprav mora tožena stranka že po določbi 1. odstavka 14. člena ZLPLS uporabljati sredstva v skladu z merili in pogoji iz navedenega Pravilnika. Določilo 3. odstavka 21. člena Pravilnika sicer izrecno ne navaja, da mora obrazložite

Iz zakonskega besedila 14. člena ZLPLS nedvoumno izhaja, da se v postopku odločanja o vlogah za razporeditev sredstev FIHO smiselno uporabljajo določbe ZUP. Posebej sicer ni določeno, kaj pomeni smiselna uporaba zakona, vendar pa sodišče meni, da smiselna uporaba zakona pomeni vsaj to, da so upoštevana temeljna načela splošnega upravnega postopka ter da mora biti izpodbijani akt do tolikšne mere obrazložen, da se ga da preizkusiti. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da zapisnik Komisije za ocenjevanje in pripravo predloga za razporeditev sredstev humanitarnim organizacijam kot prvostopenjski akt, ni bil obrazložen do tolikšne mere, da bi se ga dalo preizkusiti, niti ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP.

Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju