14.a člen ZLPLS

Zadržana presoja sodišča toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na nivoju, ki omogoča preizkus tistih ključnih razlogov, ki so vplivali na njeno odločitev. Skladno s šestim odstavkom 14a. člena ZLPLS mora biti vsaka odločitev fundacije (torej toženke), s katero se odloči o vlogi za razporeditev sredstev fundacije, izdana pisno in mora vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk.

Ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da določnejša obrazložitev ni potrebna, ker gre zgolj za smiselno uporabiti določil ZUP. Obrazložitev vedno pomeni ugotovitve glede dejanskega stanja in razloge (dejanske in pravne narave), ki so podlaga za odločitev. Obrazložitev je smiselna le, kadar je tako konkretna, določna in razumljiva, da jo je mogoče preizkusiti.

Zaposlitev direktorja FIHO je zaposlitev v javnem sektorju. Nanj se nanašajo določbe ZJU, vendar ne njegove posebne določbe (drugi del ZJU). V postopku njegovega imenovanja je treba uporabiti določbo prvega odstavka 5. člena ZJU, ki določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) ali drug zakon sodnega varstva za odločitve v postopku imenovanja direktorja fundacije ne ureja. Ker ga tudi ne izključuje, gre za pravno praznino, ki jo je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave treba zapolniti ob analogni uporabi pravil, ki urejajo obravnavanemu pravnemu razmerju v bistvenih sestavinah podobno pravno razmerje. S tem je spoštovana tudi zakonodajalčeva volja po enakem urejanju primerljivih položajev. Ureditev imenovanja direktorja FIHO po ZLPLS je primerljiva z ureditvijo Zakona o zavodih (ZZ) v delu, ki se nanaša na javne zavode. Ker je statusnopravni položaj fundacije primerljiv z javnim zavodom (oba sta pravni

Toženka mora svoje odločitve obrazložiti na nivoju, ki omogoča preizkus tistih ključnih razlogov, ki so vplivali na njeno odločitev. Ni dovolj samo sklicevanje na Navodilo za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij, temveč mora iz sklepov izhajati tudi, kako so bile njegove določbe upoštevane pri ocenjevanju, in to ne zgolj na splošni ravni - na ravni razpisa, temveč tudi pri ocenjevanju posamezne vloge.

Tožničina zahteva je bila zavrnjena, ker program, ki ga je prijavila ni izpolnjeval pogoja za uvrstitev v izbor in ne zato, ker njen program ne bi bil izbran izmed uvrščenih programov. To pomeni, da (ne)dodelitev sredstev za programe drugih prosilcev ni pravno odločilna za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve.

Tožničina zahteva je bila zavrnjena, ker program, ki ga je prijavila, ni izpolnjeval pogoja za uvrstitev v izbor, in ne zato, ker ne bi bil izbran izmed uvrščenih programov, zato tudi (ne)dodelitev sredstev za programe drugih prosilcev ni pravno odločilna za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve.

Pravni pouk v izpodbijani odločbi, po katerem je „ta odločba v upravnem postopku dokončna“, ni pravilen. Iz podatkov predloženega spisa in iz vložene tožbe kot nesporno izhaja, da je tožnik sledil pravnemu pouku izpodbijane odločbe in da pritožbe, čeprav je le-ta dovoljena, zoper odločbo ni vložil. Zato izpodbijana odločba ni dokončna v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in kot takšna ne predstavlja akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker pa je tožnik ravnal po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložil tožbo namesto pritožbe, mu v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP rok za pritožbo zoper izpodbijano odločbo začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča.

Iz določbe 3. alineje tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO izhaja, da mora tožena stranka v svojem sklepu prvenstveno ugotoviti dejansko stanje (ugotovitve in ocene) in nato tega primerjati (susbsumiarti) z relevantnim abstraktnim dejanskim stanom (razlogi za odločitev), ki je v konkretni zadevi opredeljen z merili in pogoji, vsebovanimi tako v navedenem Pravilniku kot v javnem razpisu. To pa pomeni, da šele ti elementi skupaj lahko tvorijo zadostno obrazložitev v smislu 6. odstavka 14a. člena ZLPLS.

Sodno presojo, ali je tožena stranka na javnem razpisu dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za izbiro ponudnika.

Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika.

Razlogi za izpodbijano odločitev niso skladni s 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Tako pomanjkljivo obrazložen sklep o izbiri in dodelitvi sredstev onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Iz sklepa smiselno izhaja, da so bila tožeči stranki sredstva dodeljena le v manjšem delu, v ostalem pa zavrnjena. Za koliko sredstev je sploh zaprosila in kako je tožena stranka prišla do odobrenega zneska 6.500,00 EUR, se ne da preizkusiti, saj razen navajanja določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji tožena stranka konkretnega izračuna dodelitve sredstev za tožečo stranko ne ponudi. Tudi pri vrednotenju vloge tožeče stranke ostaja zgolj na določilih Pravilnika, ne pojasni pa, kaj je pretehtalo pri odločitvi, da se programom tožeče stranke dodeli 10 oziroma 6 točk.

Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna. Obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z dopolnitvami obrazložitve v drugostopenjskem aktu je zadostna. Tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja v skladu z navedenimi standardi presoje zakonitosti tovrstnih upravnih aktov; ob tem je pomembno, da tožnik ne oporeka pojasnilu toženke, da je imela možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj prek podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogi na razpis.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedeni bistveni razlogi, na podlagi katerih so bila tožeči stranki dodeljena sredstva (samo) v višini, kot izhaja iz izreka sklepa.

Upravni postopek pred izdajo prvostopenjskega akta je vodila ista pooblaščena uradna oseba kot je vodila postopek odločanja na drugi stopnji. Tako je v danem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki je narekovala odpravo izpodbijanega upravnega akta.

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi, saj ne navede vsebinsk

Sama navedba točkovanja po posameznem merilu, ne da bi bilo navedeno, zakaj je točkovano posamezno merilo prav z določenim številom točk, ni zadostna obrazložitev, da bi se dalo akt preizkusiti. Po določbi 4. točke 35. člena pooblaščena uradna oseba organa ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Pojem vodenja postopka pa hkrati pomeni tudi opravljanje dejanj v postopku na drugi stopnji.

Po 4. odstavku 14.a člena ZLPLS mora odločitev o vlogi za razporeditev sredstev vsebovati obrazložitev. V primerih, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, s tem da navede konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni program tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej.

Sama navedba točkovanja ni zadostna obrazložitev, ampak mora biti iz obrazložitve v zadostni meri razvidno, zakaj je stranka dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih iz podzakonskega predpisa.

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov. Utemeljen je o tožeča stranka ugovarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po posameznih merilih in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi: s svojim sklepom le popravi (zviša) število točk pri enem o

Pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. »Vodenje postopka« na drugi stopnji odločanja nedvomno pomeni »opravljanje posameznih dejanj v postopku« v smislu ZUP oziroma pomeni, da je bila navedena oseba »udeležena v postopku na prvi stopnji, zato dejstvo, da navedena oseba ni »sodelovala pri odločanju« ne more pomeniti, da ni bila storjena procesna kršitev na drugi stopnji odločanja. Prvostopenjski akt nima zadosti ugotovljenega dejanskega stanja niti razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi, pri čemer bi morala biti ob uporabi vsakega merila oziroma kriterija za oceno vloge navedena tudi konkretna pravna podlaga v podzakonskem predpisu, da bi jo sodišče v postopku presoje zakonitosti lahko presodilo z uporabo t.i. zadržanega testa presoje. Sama navedba točkovanja ni zadostna obrazložitev, ampak mora biti iz obrazložitve v zadostni meri razvidno, zakaj je stranka dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih iz podzakonskega predpisa.