UPRS sodba I U 861/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica je vložila tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo stanovanjske hiše s turističnimi apartmaji na zemljiščih parc. št. 31/1 in 31/2, obe k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da zemljišči nameravane gradnje ležita na območju, na katerem določa pogoje za gradnjo in prostorske posege Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Bled (Uradni list RS, št. 54/2004 do 29/2010, v nadaljevanju PUP). Ker tožnica ni predložila soglasja lastnice zemljišča parcela št. 25 k.o. ... za gradnjo na parcelni meji, ni izpolnjen pogoj iz 31. člena PUP, ki določa, da morajo biti nove stavbe od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj štiri metre in da so manjši odmiki možni le ob pisnem soglasju lastnika sosednjega zemljišča. Glede na navedeno je na podlagi 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrnil tožničino zahtevo.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da gre v obravnavanem primeru za odstranitev obstoječe stavbe in gradnjo nove. V zvezi z uporabo prvega odstavka 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZGO-1B) pa navaja, da naj bi bil novi objekt po tlorisni površini večji od obstoječega.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za vaško jedro, za katero PUP določa poseben režim in pogoje, ki izhajajo iz druge alineje 31. člena PUP in ne prve, kot zmotno zaključujeta upravna organa. Navaja, da v konkretnem primeru odmik sploh ni dopusten, pri tem se sklicuje na soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zaradi navedenega je nerazumljiv in nepravilen zaključek, da bi tožnica morala v primeru porušitve starega in zgraditvi novega objekta le tega postaviti izven gradbene meje in linije. S tem bi grobo posegla v prostor in izgled vaškega jedra. Poleg tega je povsem neživljenjsko, da bi sosed izdajal soglasje za odmik za poseg v prostor, ki je kot tak prisoten v prostoru že 250 let. Toženka bi morala upoštevati tudi določilo, ki je zapisano v drugem odstavku 31. člena PUP, in sicer da morajo odmiki novozgrajenih objektov slediti gradbeni liniji obstoječih objektov ob ulicah in obstoječim gradbenim linijam v prostoru. V vaških jedrih je nadomestno stavbo, v primerih ko je za naselje ali del naselja značilna postavitev stavb na posestne meje, praviloma mogoče locirati na mejo, ob pogoju, da kap strešine ne sega v sosednje zemljišče. Ker je tožničina stavba že dotrajana, bo povzročena večja škoda, če obstoječe stavbe ne bo porušila. Z izdanim dovoljenjem bi tožnica doprinesla k lepšemu izgledu vaškega jedra ... in upoštevala kulturno dediščino, kar je bilo upoštevano tudi pri izdelavi projekta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje oziroma da jo spremni tako, da se zahtevku tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo stanovanjske hiše s turističnimi apartmaji na parceli št. 31/1 in 31/2, obe k.o. ..., ugodi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, do plačila.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da se zemljišče posega parc. št. 31/1 in 31/2, obe k.o. ... nahaja na območju, ki ga ureja PUP. Nadalje ni sporno, da tožnica zahtevi ni priložila soglasja lastnice parc. št. 25 k.o. ... za gradnjo na parcelni meji. Sporno pa je, ali je pravilna presoja toženke, da gradnja, kakršna je predlagana in meji na parc. št. 25 k.o. ..., brez soglasja lastnice te parcele po PUP ni dopustna. Pri tem drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da ne gre za nadomestno gradnjo, ker naj bi bil novi objekt po tlorisni površini večji od obstoječega.

V zadevi ni sporno, da se predvidena gradnja nahaja na območju (SE), kjer so dopustne poleg nadomestne gradnje zakonito zgrajenih objektov (12. člen PUP) tudi gradnje novih stanovanjskih stavb in pripadajočih objektov.

Ne glede na to, da tožnica v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni zahtevala nadomestne gradnje, ampak odstranitev obstoječega in gradnjo novega objekta, je sodišče glede na tožbene navedbe najprej preizkusilo, ali ne gre v zadevi morda za nadomestno gradnjo.

Ni sporno, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja 19. 8. 2010, to je že v času veljavnosti ZGO-1B. ZGO-1B je črtal pojem nadomestne gradnje v 7.3. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo v prvem odstavku 3. člena ZGO-1. Navedeni zakon od 15. 4. 2008 dalje kot obliko gradnje pozna le še gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta (7. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Zaradi prostorskih izvedbenih aktov, ki kljub taki spremembi še vedno uporabljajo pojem nadomestne gradnje, je zakonodajalec v prehodni določbi prvega odstavka 123. člena ZGO-1B določil, kako naj se ta pojem razlaga. Po mnenju sodišča je določba jasna: nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega, če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja. Če je po prostorskem aktu dovoljena nadomestna gradnja, to torej ne glede na morebitne drugačne določbe tega akta pomeni le, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Drugostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, da v obravnavanem primeru ne gre za nadomestno gradnjo že zato, ker naj bi bil novi objekt po tlorisni površini večji od obstoječega. Zoper navedeno ugotovitev tožnica ne ugovarja. Ker drugačna tlorisna površina objekta pomeni, da nov objekt po velikosti ni enak odstranjenemu, je to tudi po presoji sodišča razlog, da v obravnavanem primeru ne gre za nadomestno gradnjo. Zato tudi ni uporabljiva določba 2. alineje 31. člena PUP, na katero se sklicuje tožnica. Ta bi bila sicer po presoji sodišča dopustna, vendar le ob izpolnitvi navedenih pogojev iz 1. odstavka 123. člena ZGO-1B.

Ker PUP v 13. členu v povezavi z 12. členom dovoljuje tudi odstranitev stavb in gradnjo novih stanovanjskih stavb, prav to pa je tožnica s predmetno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi zahtevala, je toženka pravilno presojala nameravano gradnjo tudi z vidika izpolnjevanja pogojev PUP za gradnjo novega objekta glede lege objekta na zemljišču, določene v 32. členu. Glede na jasno določbo prvega odstavka 32. člena PUP, ki določa, da morajo biti nove stavbe od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4,0 m, manjši odmiki pa so možni le ob soglasju lastnika sosednjega zemljišča in glede na nesporno dejstvo, da tožnica soglasja lastnice parcele št. 25 k.o. ... za gradnjo na parcelni meji ni pridobila, je odločitev toženke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja, temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.