123. člen ZGO-1-UPB1

Za predmetno zadevo je ključno, da bi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja morala izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 123. člena ZGO-1B. Ker teh pogojev nista izpolnjevala, je bila odločitev upravnega organa, da jima izda gradbeno dovoljenje, napačna, odločitev toženke pa zakonita in utemeljena iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Odlok in ZGO-1B pogojujeta za priznavanje „nadomestne gradnje“ le gradnjo novega objekta na mestu poprej odstranjenega objekta, pri čemer morebitna uporaba obstoječih priključkov ni relevantna. Način izvedbe priključka stavbe na javno komunalno infrastrukturo namreč sam zase ne more vplivati na obveznost plačila komunalnega prispevka.

Zakonska ureditev ne daje podlage za tožnikovo stališče, da gre v primeru gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo za odločitev o enem samem (enotnem oziroma nedeljivem) zahtevku, saj se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja po vsebini nanaša na dve, med seboj različni oziroma samostojni gradnji, ki sta med seboj povezani izključno tako, da je predhodna odstranitev objekta pogoj za gradnjo novega. Sodišče se strinja s stališčem, da sta ta zahtevka enakovredna, kar pomeni, da je tožnik, ki je želel preprečiti izdajo gradbenega dovoljenja v celoti, uspel do polovice. S tega stališča je pravilna in v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP tudi odločitev toženke, da gre tožniku povračilo polovice stroškov, kolikor ustrezajo opravljenim procesnim dejanjem in odvetniški tarifi. Zakon veže povračilo stroškov stranskemu udeležencu izključno na njegov uspeh v postopku, ta uspeh pa pomeni usodo zahtevka, o katerem se je v postopku odločalo in ne zgolj uspešnega vstopa v postopek. Po obširni in povsem ustaljeni upravnosodni praksi je predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja odločanje o dovoljenosti načrtovane gradnje, to je o vprašanju, ali investitor sme na določene

Vprašanje razlage 123. člena ZGO-1B ni pomembno pravno vprašanje, saj je že na podlagi branja njegovega besedila jasno, da ta prehodna določba upravnim organom nalaga, da v postopku izdaje gradbenih dovoljenj nadomestno gradnjo štejejo kot novogradnjo. To pa pomeni, da mora taka gradnja izpolnjevati s prostorskim aktom določene pogoje za novogradnjo, med njimi tudi odmik od sosednjih zemljišč. Hkrati pa za prostorske akte, v katerih je (še vedno) navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, določa izjemo, in sicer se v takih primerih nadomestna gradnja ne šteje za novogradnjo, ampak gradnjo (novega) objekta, ki je po velikosti in namembnosti enaka odstranjenemu objektu.

Glede na konkretne dejanske okoliščine oziroma način gradnje obstoječega dvojčka (njegovih konstrukcijskih elementov) z odstranitvijo investitorjevega dela ne bo prišlo do (gradbenega) posega v vmesno steno oz. drug skupen konstrukcijski element. Za samo odstranitev objekta tožnikovo soglasje zato ni potrebno neglede na to, da gre pri odstranitvi polovice dvojčka za ločitev investitorjevega dela objekta od dotedanje skupne vmesne stene. Čeprav je sodišče delno ugodilo tožbi, so stroški tega sodnega postopka oziroma nagrada za odvetnikovo delo z vidika določb Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu enaki, kot če bi tožnik uspel v celoti. Prizadeta stranka, ki je v tem upravnem sporu zastopala nasprotni interes od tožnikovega in s tem nastopala na strani toženke ter zagovarjala stališča izpodbijane odločbe, ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora. Poleg tega iz stališč, navedenih v 12. in 13. točki obrazložitve, izhaja, da prizadeta stranka v odgovoru, ki ni obligatoren in njegova opustitev za stranko nima posledic, ni navedla ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev v tej zadevi, pa to ne bi bilo navedeno že v izpodbijani odločbi.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Izpodbijani upravni akt je bil izdan v postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Vprašanja, ki jih revidenta zastavljata, pa se ne nanašajo na vsebino te zadeve, to je na varstvo njune pravice oziroma pravne koristi, ki sta jo v obnovljenem postopku uveljavljala. Tako iz vprašanj kot iz revizijskih navedb izhaja, da revidenta z njimi uveljavljata zaščito javne koristi. Prvo, drugo, tretje, četrto in peto vprašanje se namreč nanašajo izključno na pravilno uporabo materialnega prava v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa na varstvo njunih pravic in pravnih koristi. Taki sta tudi šesto in osmo vprašanje, ki se nanašata na razlago določbe prostorskega akta in določbe 74. c člena ZGO-1B. Sedmo vprašanje pa se nanaša le na enega od razlogov, s katerimi je upravni organ utemeljil svoj akt, zato samo presoja tega razloga in odgovor na to vprašanje, na pravilnost odločitve ne vpliva. Uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na to ni izkazan.

Dopolnjevanja vloge po poteku roka za dopolnitev javni razpis ne omogoča, v primeru neskladja med vlogo in naknadno posredovano dokumentacijo jo celo izrecno izključi. Zato se pri izpodbijani odločitvi utemeljeno ne upošteva listin, ki jih je tožeča stranka predložila po poteku roka za dopolnitev. Veljavni ZGO-1 ne vsebuje več pojma nadomestna gradnja, ta pojem pa še vedno vsebujejo prostorski akti, med drugim tudi prostorski akti tožeče stranke, zato ni nemogoče, da se gradbeno dovoljenje izdaja za nadomestno gradnjo. Takšno dovoljenje ni bilo izdano, ne izrecno in ne po vsebini, saj gre z ozirom na vsebino obeh dovoljenj (za gradnjo in za rušenje), za različni lokaciji in za objekta, ki sta različna tako po tlorisu kot po višini. Novogradnja ne more biti predmet razpisa. Sofinancira se lahko le gradnja, ki izpolnjuje pogoje za nadomestno - le da so ti pogoji v primeru, ko je dovoljena tudi novogradnja, lahko milejši od tistih, ki jih za nadomestno gradnjo določa ZGO-1 v 123. členu. Milejši pogoji ostajajo znotraj bivše zakonske opredelitve nadomestne gradnje, ki je (bila) podlaga za ureditev v podzakonskih (prostorskih) aktih, kar pomeni, da se nadomestna gradnja lahko n

V zvezi z nadomestno gradnjo ni razvidno, ali je bilo poleg gradbenega dovoljenja za novogradnjo upoštevano tudi gradbeno dovoljenje za rušenje obstoječega objekta (vrtca) ter dejstvo, da je bilo dovoljenje za gradnjo novega objekta izdano po spremembi ZGO-1. V zvezi z zagotovitvijo sredstev za operacijo pa ni razvidno, kateri Načrt razvojnih programov je bil pri odločanju upoštevan, oziroma ali je bil upoštevan tudi NRP 2013-2016. Ker izpodbijani sklep razlogov v tej zvezi nima, tožena stranka pa jih tudi ni podala na naroku, čeprav je to možnost imela, je obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Od sprejema ZGO-1B dalje je mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Ker gre za izjemo od pogojev, ki jih prostorski akti sicer določajo za novogradnje, je potrebna stroga razlaga obeh pogojev, zato odstopanja niso dopustna.

V prostorskem aktu predvideni oz. dopustni posegi so na varovanih območjih omejeni s pogoji varstva kulturne dediščine - kulturne krajine. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, ali bi bila gradnja morebiti dopustna po določbah 59. člena OPN, na katere se sklicuje tožnik, saj ne upošteva omejitev, ki izhajajo iz kulturnovarstvenega režima.

Drugačna tlorisna površina objekta pomeni, da nov objekt po velikosti ni enak odstranjenemu, zato ne gre za nadomestno gradnjo.

Od sprejema ZGO-1B dalje je mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Nadomestiti pa je mogoče le take objekte (vključno z njihovo namembnostjo), ki jim je z vidika predpisov o gradnji objektov mogoče pripisati zakonit status.

Po določbi 1. odstavka 123. člena ZGO-1B pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega in gradnjo novega objekta. Če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Ruševine so ostanki nekdanjega objekta, zaradi česar jih ni mogoče obravnavati, kot da gre za še obstoječi objekt, ki bi se lahko nadomestil z novim.

Če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Ko stavba izgubi navedene lastnosti objekta celo do te mere, da je o njej mogoče govoriti le še kot o ruševini, nadomestitev objekta v smislu nadomestne gradnje po določbah ZGO-1 ni več mogoča, ampak bo šlo za gradnjo novega objekta - čeprav na istem mestu in v enakih gabaritih kot pri nekdanjem objektu.