UPRS sklep I U 56/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano začasno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se mld. A.A. dne 18. 4. 2011 odvzame staršema B.B. in C.C. (1. točka izreka) in se z dnem 18. 4. 2011 začasno namesti v Krizni center za otroke (2. točka izreka). Nadalje je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka), da velja do izdaje nove odločbe v tej upravni zadevi (4. točka izreka) in da v tem postopku ni bilo stroškov (5. točka izreka). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v povezavi s prvim odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju tožnikove pritožbe v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odpravil besedilo, ki se glasi „se odvzame staršema B.B. in C.C.“ in ga nadomestil z besedilom „se odvzame C.C., v 2. točki izreka pa se za datumom doda besedilo „v soglasju z materjo B.B.“, odpravil 4. točko in jo nadomestil z besedilom „Ta začasna odločba velja do odhoda mld. A.A. iz Kriznega centra za otroke domov“, v ostalem delu pa je izpodbijano začasno odločbo potrdil, pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnil.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi, imenovani „razširitev tožbe“ predlaga, da (če bo sodišče „razširitev tožbe z dne 10. 1. 2012 štelo kot kot samostojno tožbo) se izpodbijana začasna odločba v celoti odpravi ter ugotovi, da je prvostopenjski organ z začasno odločbo in odvzemom hčere in ter z njeno začasno namestitvijo v Krizni center za otroke v soglasju z materjo B.B. nezakonito posegel v njegove pravice iz 53., 54. v povezavi s 56. členom Ustave RS in da toženki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sodbe brezobrestno, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka B.B. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega ) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če pa je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta (iz obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2001 z dne 24. 1. 2006 in G 4/2005 z dne 11. 9. 2007).

Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da tožnik izpodbija začasno odločbo z dne 18. 4. 2011 v zvezi odločbo drugostopenjskega organa z dne 14. 12. 2011, s katero mu je bila njegova mladoletna hči odvzeta in je bila nameščena v Krizni center za otroke. Prav tako izhaja, da je bila mld. hči dne 20. 5. 2011 odpuščena iz Kriznega centra domov in da je zanjo prevzela skrb njena mati.

Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ta velja do odhoda mld. hčere iz Kriznega centra za otroke domov. Ker ni sporno, da je tožnikova mld. hči dne 20. 5. 2011 zapustila Krizni center za otroke in odšla domov, je glede na navedeno izpodbijana odločba prenehala veljati dne 20. 5. 2011. Dne 16. 6. 2011 pa je bil s sklepom toženke št. 1203-30/2011 z dne 16. 6. 2011 ustavljen tudi postopek odvzema mld. hčere. Ker glede na navedeno izpodbijana začasna odločba ne velja več, saj je tožnikova hči dne 20. 5. 2011 zapustila Krizni center za otroke in odšla domov, s sklepom o ustavitvi postopka z dne 16. 6. 2011 pa je bil tudi končan postopek o glavni stvari, tožnik z njeno odpravo ne bi mogel doseči neke pravne koristi, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si v primeru ugoditve tožbi ne bi izboljšal svoj pravni položaj. Od vrnitve hčere iz Kriznega centa za otroke domov, to je od 20. 5. 2011, izpodbijana začasna odločba očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

ZUS-1 v drugem odstavku 64. člena v upravnem sporu dopušča možnost izdaje ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe (ta naj bi bila v tem postopku očitno izdana zaradi saniranja uveljavljanega posega v tožnikove ustavne pravice iz 53. in 54. v povezavi s 56. členom Ustave RS). Vendar pa izpodbijana začasna odločba o odvzemu tožnikove hčere tako v času vložitve tožbe, kot tudi sedaj ne posega v pravni položaj tožnika, zaradi česar za ugotovitev morebitne nezakonitosti odločbe ni več pravno zainteresiran. Tožnik zgolj z ugotovitvijo protipravnosti izpodbijanega akta zase ne bi mogel doseči ugodnejše odločitve, saj je, kot rečeno, izpodbijana začasna odločba z odhodom tožnikove hčere iz Kriznega centra za otroke dne 20. 5. 2011, prenehala veljati, postopek o glavni stvari pa je bil s sklepom o ustavitvi postopka z dne 16. 6. 2011 ustavljen.

Kakšnega drugega pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe tožnik ni izkazal. Tako iz navedb tožnika ni razbrati, da bi z uveljavljanjem nezakonitosti izpodbijanega akta zasledoval pravni interes do povrnitve škode (po ZUS-1) oziroma odškodnine (v pravdnem postopku) zaradi nezmožnosti uresničevanja starševskih pravic v času veljavnosti izpodbijane odločbe. Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine.

Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru, glede na povedano, ni podan, je sodišče po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožnik skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.