VSRS Sodba II Ips 67/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 413,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Pravdni stranki sta razvezana zakonca in bivša solastnika vsak do ½ dvosobnega stanovanja v izmeri 47,72 m2 v ... Tožnik je od toženke zahteval plačilo uporabnine v višini 15.282,92 EUR (prej 3.662.400,00 SIT) za obdobje od 1. 12. 1996 do 1. 12. 2005, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, od 1. 12. 2005 dalje pa plačilo bodočih uporabnin v višini 140,21 EUR mesečno (prej 33.600,00 SIT). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik stanovanje prostovoljno zapustil in tožbeni zahtevek po plačilu uporabnine zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 898,04 EUR. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana kršitev 233. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji), ker sodišče prve stopnje ob zaslišanju tožnikovih sinov le-teh ni opozorilo, da nista dolžna pričati zoper očeta. Nadalje navaja, da je bil napačno uporabljen 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/1978 in nadaljnji), saj ima po njegovem mnenju solastnik vselej pravico do uporabnine, v kolikor stanovanja iz kateregakoli razloga ne uporablja, ga pa v celoti uporablja drug solastnik. Meni, da njegova pravica do uporabnine ne more biti izključena, ker toženka ni zahtevala uporabnine za njegovo uporabo druge solastne nepremičnine. Izpodbija tudi ugotovitev sodišč, da je stanovanje zapustil prostovoljno in navaja, da sodišči nista upoštevali izjav prič, ki so izpovedale, da je bil prisilno izseljen. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje oziroma podrejeno razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

4Revizija ni utemeljena.

5Revident je navajal, da je podana kršitev 233. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ob zaslišanju njegovih sinov slednjih ni opozorilo, da nista dolžna pričati zoper očeta. Očitek revidenta ni utemeljen, saj 233. člen ZPP sinovoma tožnika tovrstnega privilegija ne podeljuje, temveč določa, da lahko priča odreče zgolj odgovor na posamezno vprašanje, v kolikor ima za to tehtne razloge, predvsem če bi z odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali kazenski pregon sebe ali svoje bližnje, ki so navedeni v citirani zakonski določbi. Tako je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je kršitev pavšalno zatrjevana, saj tožnik ni obrazložil, na katero vprašanje ter zaradi katerih okoliščin bi priči smeli odreči odgovor, pa ju sodišče na to ni opozorilo.

6Revident nadalje izpodbija zaključek sodišč prve in druge stopnje, da se je iz stanovanja izselil prostovoljno ter sodiščema očita, da nista upoštevali izjav prič, ki so izpovedale o njegovi prisilni izselitvi. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato v reviziji razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati. Revizijske navedbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so tako neupoštevne. Do očitka, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjav prič, ki so izpovedale o prisilni izselitvi tožnika, pa se je ustrezno opredelilo že pritožbeno sodišče, zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na njegovo obrazložitev.

7Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, kot je bila ugotovljena s strani sodišč nižjih stopenj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta bili pravdni stranki solastnika stanovanja vsaka do ½, da so bile v zakonu nevzdržne razmere zaradi fizičnega nasilja tožnika, da je tožnik dne 9. 12. 1996 stanovanje prostovoljno zapustil, ker se je zavedal škodljivosti in nevarnosti svojih nasilnih ravnanj, da je soglašal z uporabo stanovanja s strani toženke in njunega sina ter da tožniku ni uspelo dokazati policijske prepovedi vstopa v stanovanje.

8Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna. Razmerja med solastniki ureja prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS št. 87/2002), ki določa, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, ne da bi pri tem kršili pravice drug drugega. V kolikor pride do kršitve pravice solastnika ter do prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine. Pred tem pa je enako vsebino urejal 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ št. 6/1980 in nadaljnji). V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da se je tožnik prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja. Tožnik tako zaradi privolitve v neuporabo ne more biti prikrajšan, zato je zahtevek po plačilu uporabnine neutemeljen. Zgolj dejstvo, da solastnik nepremičnine ne uporablja, namreč ne zadošča za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve. V zadevi tako ni relevantno, ali je toženka zahtevala plačilo uporabnine za tožnikovo uporabo druge solastne nepremičnine.

9Ker niso podani uveljavljanji revizijski razlogi, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 150 točk (20 %) za DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 413,10 EUR. Navedeni znesek mora tožnik plačati toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.