VSL sodba in sklep II Cp 4257/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba, kolikor se nanaša na plačilo uporabnine za čas od vključno decembra 2006 dalje in glede pravdnih stroškov, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba v preostalem nerazveljavljenem delu, potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka plačati tožniku 7.001,90 EUR ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, kot so razvidni iz izreka sodbe, v petnajstih dneh in mu povrniti pravdne stroške.

2Tožnik je pravočasno podal predlog za izdajo dopolnilne sodbe in pritožbo. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 09. 2011 zavrnilo, zoper sklep ni bilo pritožbe. Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi dokazal višine tržne najemnine. Takšnega stališča ne sprejema, saj je v dokaz predložil internetne izpise ponudb oddaje stanovanj na območju, kjer se nahaja tudi sporno stanovanje, pa tudi podatke o povprečnih najemninah za takšno stanovanje v L. Tudi ob izdaji prvotne zamudne sodbe je sodišče predložene dokaze štelo za zadostne. Odločitev sodišča prve stopnje je zato za tožnika presenečenje. Tožnik je višino svojega zahtevka izkazal, dokazno breme je bilo zato prevaljeno na toženko, ki pa je le v vlogi z dne 14. 06. 2010 podala povsem pavšalno navedbo, da naj bi bilo stanovanje staro (pri čemer ni nikdar navedla, kako staro naj bi bilo), neuporabno (pri čemer navedb ni nikdar konkretizirala, stanovanje pa ves čas sama uporablja) in na lokaciji, ki ne ustreza navedbam tožnika. Tožnik sam ne more razpolagati s podatki o starosti stanovanja, njegovem stanju ali uporabnosti, saj mu toženka souporabe stanovanja ne dovoli. Tožnik na podlagi tako nedoločno opredeljenih navedb toženke niti ne more predlagati postavitve izvedenca. V konkretnem primeru tudi ni pravilen zaključek sodišča, da bi primerljivost najemnin lahko ocenil zgolj izvedenec, niti ni pravilna zahteva, da bi tožnik za ugotavljanje tržne najemnine vselej moral predlagati postavitev izvedenca. Poleg tega v nasprotju z dolžnostjo materialno procesnega vodstva in odprtega razpravljanja s strankami postopka, sodišče navedenega vprašanja ni nikdar omenilo, s čimer je bila kršena tudi pravica tožnika do izjave v postopku. Tožnik je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil že s pravnomočnostjo sklepa o domiku in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Zato je nepravilna odločitev sodišča, da se zavrne tožbeni zahtevek za obdobje od 06. 05. 2004 do 28. 11. 2006 v skupnem znesku 2.851,90 EUR. Odločitev je nepravilna tudi zato, ker seštevek navedenih zneskov znaša 2.835,36 EUR in ne 2.851,90 EUR. Nepravilna je tudi navedba sodišča v točki 16 obrazložitve, da je potrebno odločiti še o uporabnini za čas od 06. 07. 2007 do vključno 05. 09. 2009 v znesku 3.450,00 EUR, saj je sodišče v izreku odločilo zgolj "o uporabnini 06. 05. 2009", v preostalem delu pa je odločitev sodišča izostala, zaradi česar je tožnik tudi predlagal izdajo dopolnilne sodbe. Nedopustna je ugotovitev sodišča, da naj bi stanovanje uporabljala tudi hčerka M. do marca 2007, hči S. pa tudi do januarja 2010, saj je navedeno toženka izpovedala zaslišana kot stranka, ni pa to bilo del njene trditvene podlage.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je lastninsko pravico na sporni nepremičnini (dvosobnem stanovanju v L.) pridobil na originaren način, vendar ne že s sklepom o domiku, temveč s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi kupljene nepremičnine, to je z dnem 28. 11. 2006, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo uporabnine za čas od maja 2004 do vključno novembra 2006, v skupnem znesku 2.851,90 EUR (s pripadki) zavrnilo. Tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da skupni znesek uporabnine za navedeno obdobje znaša 2.835,36 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je seštevek sodišča prve stopnje pravilen (2.851,90 EUR). V tem obsegu je torej pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

6V preostalem delu pa je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče tožnika, da mu mora toženka plačevati uporabnino za stanovanje na katerem ima tožnik solastninski delež do 1/2 in sicer v višini tržne najemnine, ki bi se lahko dosegla z oddajo spornega stanovanja v najem. Vendar pa je zaključilo, da za ugotavljanje takšne višine uporabnine tožnik ni ponudil ustreznih dokazov - ni predlagal dokaza z izvedencem gradbene stroke. Takšnega zaključka pritožbeno sodišče ne sprejema. Ni nujno, da je za ugotavljanje višine uporabnine vedno potreben dokaz z izvedencem gradbene (ali finančne) stroke. V konkretnem primeru je tožnik kot dokaz ponudil več internetnih izpisov ponudb oddaje dvo do tro-sobnih stanovanj v L, območje M - J. Za ugotovitev višine tržne najemnine bi tudi izvedenec moral uporabiti takšen pristop - pridobiti tovrstne ponudbe, bodisi po spletu bodisi od nepremičninskih agencij. Toženka je na takšen način ugotovljeni višini uporabnine le pavšalno ugovarjala, z navedbo, da tožnik najemnine v zatrjevani višini ne bi mogel iztržiti, ker je stanovanje staro in neuporabno ter na lokaciji, ki ne ustreza navedbam tožnika. Ugovor, da je stanovanje neuporabno je zavrnilo že sodišče prve stopnje, obenem pa tudi ugotovilo, da se sporno stanovanje nahaja na območju NJ, torej na področju, s katerega je tudi tožnik pridobil ustrezne informacije. Ugovor, da je stanovanje staro in zato s ponudbami neprimerljivo, je povsem pavšalen. Pritožbeno sodišče glede na navedeno meni, da je tožnik dokaznemu bremenu glede višine uporabnine s predloženimi dokazi zadostil, dejstvo, da toženka višini ni substancirano ugovarjala, pa je pri njem lahko upravičeno utrjevalo prepričanje, da dokaza z izvedencem gradbene stroke niti ni potrebno predlagati. Če pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni navedel vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudil ustreznih dokazov zanje, pa bi bilo dolžno tožnika na to opozoriti (materialno procesno vodstvo -285. člen ZPP).

7V tem obsegu je glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na plačilo uporabnine od vključno meseca decembra 2006 dalje, razveljavilo, v posledici pa tudi v odločitvi o pravdnih stroških, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (358. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloči, kolikor pa meni, da za odločitev potrebuje izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, naj tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP, na to opozori.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).