UPRS sodba II U 49/2011

Tožbi se ugodi. Odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 02-07451-0 z dne 19. 10. 2009 in št. DT 02-00767-0 z dne 19. 10. 2009 se odpravita in zadevi vrneta istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR, v roku 15 dni.

Z izpodbijanima odločbama je Davčni urad Maribor tožnikoma odmeril dohodnino za leto 2008 in jima naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami. Dohodnina je tožnikoma, kljub njunemu ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, odmerjena od osnove, ki vključuje dohodek iz oddajanja premoženja v najem v višini 14.768,88 EUR oziroma v višini 13.168,88 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-481/2009 z dne 22. 12. 2010 pritožbo prve tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Z odločbo št. DT-499-01-480/2009 z dne 21. 12. 2010 je zavrnilo tudi pritožbo druge tožeče stranke. Ugovor, da je davčni organ sporne dohodke napačno opredelil kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ker gre za enkratno odškodnino na osebnem premoženju tožečih strank, ki je po 5. točki 27. člena ZDoh-2 oproščena dohodnine, je po presoji pritožbenega organa neutemeljen. Tožnika sta na podlagi Pogodbe o služnosti plinovoda prejela dohodek, ki je v pogodbi sicer poimenovan odškodnina, ki pa ob upoštevanju vsebine te pogodbe ne predstavlja odškodnine v smislu OZ in s tem odškodnine v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je po 75. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 78/08, v nadaljevanju ZDoh-2) dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem. Za oddajanje premoženja v najem pa se šteje vsako oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katerim najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali drugo nadomestilo, oziroma drugi primeri uporabe premoženja, kadar tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug ali ima pravico do uporabe premoženja nekdo drug ali ima nekdo drug pravico, da od njega zahteva opustitev določenih dejanj, ki bi jih imel sicer pravico izvrševati na svojem premoženju, prejme ustrezno nadomestilo, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem se obdavčuje najemnina in druga nadomestila v zvezi z oddajanjem premoženja v najem, ki vključujejo zlasti obveznosti in storitve, za katere se je zavezal ali jih je opravil najemnik, oziroma premije, nadomestila, odškodnine in podobne dohodke. Obravnavani dohodek v celoti ustreza dohodku, ki je v navedeni določbi opredeljen kot dohodek od oddajanja premoženja v najem.

Tožnika vlagata tožbo v upravnem sporu. Vztrajata pri stališču, da obravnavani dohodek predstavlja odškodnino, ki ne podleže plačilu dohodnine. Zemljišča namreč ne oddajata v najem, ampak je na njem zgrajen plinovod v lasti A. d.o.o. Plinovod je bil na zemljišču tožnikov zgrajen brez pravne podlage, zato sta uveljavljala odškodnino, ki sestoji iz dveh delov, in sicer iz škode na osebnem premoženju in iz izgubljenega dohodka. Ker je bilo nesporno, da gre za trajno izgubljeno kmetijsko zemljišče, tako da govoriti o morebitni najemnini ni imelo smisla, je dogovor stekel v smeri odškodnine v višini nakupa nadomestnega zemljišča in pogozditve ter izpada dohodka do zrelosti gozda, ki je bila določena skladno z izračunom angažiranega izvedenca gozdarske stroke. Tožnikoma je bila nesporno izplačana odškodnina v višini, ki jo ugotavlja tožena stranka, vendar ta ne predstavlja najemnine, ampak škodo na osebnem premoženju in izgubljeni dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki je obdavčen preko KD. Oprostitev plačila dohodnine smiselno narekuje tudi 8. točka 1. odstavka 73. člena ZDoh-2, ki določa, da se dohodnina ne plačuje od KD od zemljišč, na katerih so zgrajeni daljnovodi in drugi vodi. Razlogi pritožbenega organa so v nasprotju z dejanskim stanjem in ne vzdrže laične, kaj šele strokovne kritike. So v nasprotju z zakonodajo in sodno prakso. Trditev, da na tako veliki površini zaradi plinovoda ni izgubljenega dohodka, je skregan z vsako logiko. Neutemeljena je tudi trditev, da ni šlo za protipravnost. Tožnika seveda nista privolila v gradnjo plinovoda, prav tako pa s tožbo na odstranitev plinovoda ne bi bila uspešna, saj gre za javni interes. Tako jima ni preostalo drugega kot da se z lastnikom plinovoda dogovorita za odškodnino, ki jima bo omogočila nakup nadomestnega zemljišča. Zemljišče je bilo v času izgradnje plinovoda odvzeto in kasneje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno. Kolikor bi ne šlo za protipravni odvzem, zemljišče ne bi moglo biti predmet denacionalizacije. Gre za odškodnino, ki bi jo tožeči stranki, če bi do poravnave ne prišlo, lahko sodno izterjali. Iluzorno pa je tudi, da jima bi lastnik plinovoda izplačal odškodnino, kolikor bi za to ne obstojali razlogi po OZ. Na tej podlagi tožnika predlagata, da sodišče izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu vrne po oznaki 4100 plačano dohodnino v višini 3.692,22 EUR oziroma 3.291,22 EUR, z zamudnimi obrestmi od plačila do vračila in povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih navajata tožnika.

Tožbeni ugovor, da temelji opredelitev spornega dohodka na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, ni utemeljen. V zadevi ni spora, da je bilo izplačilo opravljeno na podlagi Pogodbe o služnosti plinovoda z dne 5. 3. 2008 in na podlagi Pogodbe o služnosti plinovoda z dne 7. 2. 2008. Na njihovi podlagi pa pritožbeni organ pravilno ugotavlja, da dogovorjena odškodnina vsebinsko ne ustreza odškodnini, kot jo opredeljuje OZ in s tem odškodnini iz 5. točke 27. člena ZDoh-2.

S prvo od navedenih pogodb pogodbene stranke sporazumno ugotavljajo, da je bilo v času gradnje plinovoda s strani lastnika izdano soglasje ter služnost gradnje, obratovanja in vzdrževanja ter nadzora plinovoda, vendar pogodba o služnosti plinovoda, sposobna za vpis v zemljiško knjigo, ni bila sklenjena (1. člen), in nadalje (v 5. členu), da je investitor v času gradnje plinovoda po tej pogodbi z lastnikom sklenil „izjavo“, ki je po svoji vsebini pogodba o služnosti plinovoda in s katero je lastnik dovolil investitorju služnost gradnje, to je vkopa, položitve, obratovanja, vzdrževanja in nadzora plinovoda. S pogodbo je dogovorjena odškodnina za podeljeno služnost plinovoda v višini, ki jo je ugotovil sodno zapriseženi cenilec za gozdarstvo, po plačilu katere je investitor prost vseh obveznosti iz tega naslova. Dogovorjena je torej odmena (nadomestilo) za dogovorjeno služnost. Dejstvo, da sta jo stranki poimenovali „odškodnina“, na obdavčitev ne more imeti vpliva. Nanjo pa po presoji sodišča tudi ne more vplivati način njene določitve po višini, ki izhaja iz sklenjene pogodbe.

S Pogodbo o služnosti plinovoda z dne 7. 2. 2008 pa prva tožeča stranka investitorju dovoljuje služnost na zemljiščih, navedenih v 1. členu te pogodbe za sporazumno dogovorjeno višino enkratne odškodnine za podeljeno služnost plinovoda.

Da s pogodbama dogovorjena „odškodnina“ predstavlja nadomestilo za služnost za čas trajanja plinovoda nadalje potrjuje pogodbeno določilo, po katerem je odškodnina določena v neto znesku, investitor pa se zavezuje odvesti in plačati akontacijo dohodnine skladno z Zakonom o dohodnini.

Izpodbijana odločitev je po navedenem v tem delu pravilna in skladna z določbami ZDoh-2, na katere se sklicuje.

Vendar pa sodišče uradoma ugotavlja, da je tožnikoma z izpodbijanima odločbama dohodnina odmerjena skladno z določbami 119. člena in da davčni organ pri odmeri neobrazloženo ni upošteval 3. odstavka 120. člena ZDoh-2, po katerem se, ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona, zavezancu, ki je prejel dohodek iz oddajanja premoženja v najem iz 75. člena tega zakona kot nadomestilo za služnost, ki se izplača za več let (večletni dohodek), dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove - ki vključuje tudi večletni dohodek - po posebej izračunani povprečni stopnji. Zakaj glede na vsebino sklenjenih pogodb navedena določba pri odmeri dohodnine ni bila upoštevana, čeprav davčna organa na njihovi podlagi dohodek v nasprotju s stališčem tožnikov, da gre za prejemek, ki predstavlja neobdavčeno odškodnino, opredelita kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem, iz obrazložitve izpodbijanih odločb in odločb o pritožbi, s katerima je odmera v celoti potrjena kot pravilna, ni razvidno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena istega zakona. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.