UPRS sodba in sklep I U 1746/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se tožniku, rojenemu ... 4. 1999 v kraju Bahlan, Afganistan, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44, Postojna, do prenehanja razlogov oz. najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 22. 11. 2010 od 10.30 ure do dne 22. 2. 2010 (pravilno 2011) do 10.30 ure.

V obrazložitvi navaja, da iz depeše PP Murska Sobota izhaja, da je tožnik v postopku izkazal svojo identiteto z izkaznico prosilca za azil Republike Hrvaške s sliko v kateri so osebni podatki na ime A.A., rojen ... 1. 1992, državljan Afganistana. V nadaljnjem postopku s policisti je spremenil svoje rojstne podatke, povedal je, da je rojen dne ... 4. 1996. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se je v Republiki Hrvaški predstavil s temi podatki je povedal, da so hrvaški varnostni organi te podatke narobe zapisali. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je na vprašanje uradne osebe, ali so to njegovi pravi rojstni podatki, je ponovno spremenil svojo izjavo z obrazložitvijo, da so slovenski policisti napisali napačno letnico rojstva in da je policist vpisal letnico rojstva druge osebe, ki je bila takrat tudi v postopku na policijski postaji. Pravilen datum rojstva je: ... 4. 1990. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da ne more ugotoviti istovetnosti tožnika.

Iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC (z dne 19. 11. 2010) je ugotovila, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo posredovani že trikrat, in sicer dne 11. 5. 2010 s strani Madžarske in dne 21. 11. 2009 in dne 21. 7. 2010 s strani Grčije. Zato iz navedenih podatkov izhaja, da je tožnik v obeh državah že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero ugotoviti ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa katera od navedenih držav (Madžarska ali Grčija), v katerih je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, se je tožena stranka odločila, da tožniku gibanje omeji. Tožena stranka meni, da je ukrep omejitve gibanja nujen, ker le tako lahko tožniku preprečuje nelegalno prehajanje mej držav članic Evropske unije ter nelegalno vstopanje in izstopanje iz njenega območja.

Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj je ocenila, da bo lahko le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Tožnik je namreč večkrat nelegalno prestopil meje različnih držav, zaradi česar obstaja dvom, da bi tožnik ob odsotnosti omejitve gibanja na območju Centra za tujce ostal v Republiki Sloveniji toliko časa, da bi se ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Pri tem pojasnjuje, da se omejitev gibanja na območje azilnega doma ali na njegov oddelek za omejitev gibanja v podobnih primerih ni izkazala za dovolj učinkovit ukrep, saj je veliko prosilcev pobegnilo.

Tožnik po svoji pooblaščenki vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil upravnega postopka in zaradi nepravilne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi bilo potrebno glede ugotavljanja istovetnosti določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1) v postopku odločanja po ZMZ uporabiti smiselno, kar pomeni, da ta določba ne more veljati v vsakem primeru, ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera, da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazovati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ.

V obravnavni zadevi ni podan dvom v verodostojnost tožnikove zatrjevane identitete, saj že iz rezultatov o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC izhaja, da je tožniku ime A.A. Tožnik je tudi razumno pojasnil, zakaj je prišlo do zapisa drugačne letnice rojstva v Republiki Hrvaški od zapisa na policijski postaji v Sloveniji. Datum rojstva je zapisal policist na meji, ki ni znal dobro angleško, tako, da se nista dobro sporazumela. Prevajalca v postopku pa ni bilo. Prav tako je pomotoma zapisan datum 2. 4. 1986, saj je policist zapisal podatke od osebe z imenom Kobra. Do teh tožnikovih pojasnil se tožena stranka ni opredelila.

Tožnik opozarja tudi na določbo 59. člena ZMZ iz katere izhaja, da tožena stranka „lahko“ prosilcu za azil omeji gibanje do predaje prosilca pristojni državi, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz navedene določbe. Navedena določba toženi stranki daje pooblastilo, da odločba po prostem preudarku. V primeru omejitve gibanja prosilcem za azil to pomeni, da je ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 59. člena ZMZ šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Če se odloči, da bo gibanje prosilcu omejil, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo dano pooblastilo. Pri tem je najpomembnejši in odločilen tisti namen, ki ga omejitev gibanja oz. odvzem prostosti lahko zasleduje glede na ustavno ureditev. Izhodišče predstavlja 15. člen ustave in ustavno načelo sorazmernosti. Predaja prosilca državi, ki je odgovorna za obravnavanje konkretne prošnje za mednarodno zaščito je mogoča tudi brez ukrepa odvzema prostosti oz. z uporabo milejšega ukrepa. Iz izpodbijane odločbe pa niti ne izhaja, da ima tožena stranka namen tožnika predati kakšni drugi državi.

Pri izbiri med ukrepi iz 2. odstavka 51. člena ZMZ je tožena stranka dolžna spoštovati načelo sorazmernosti in izbrati najmilejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen, ki se z omejitvijo gibanja zasleduje. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Utemeljitev tožene stranke zakaj se je odločila za navedeni ukrep je nezakonit in neustaven. Ukrep odvzema prostosti pomeni najhujši možni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine in lahko temelji le na jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščinah, ki kažejo, da je ravno pri tožniku izkazana begosumnost, zaradi katerih morebitna predaja pristojni državi, ne bo več mogoča.

Predlaga, naj sodišče tožnika zasliši, prav tako naj zasliši policista, ki je sestavil registracijski list št. 2250/22/2010/2 (3G651-3) in izpodbijani sklep odpravi. Tožnik nima denarnih sredstev niti premoženja, zato prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka pisnega odgovora na tožbo ni vložila, na glavni obravnavi pa je izjavila, da pri izpodbijanemu sklepu v celoti vztraja, nasprotuje pa dokaznemu predlogu z zaslišanjem policista, ker meni, da ni potrebno.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je matično državo ilegalno zapustil pred letom dni, nato pa se je ilegalno gibal v več državah. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Srbiji in v Hrvaški, ne pa tudi v Madžarski, kjer je sicer želel zaprositi za mednarodno zaščito, vendar njegove prošnje niso sprejeli temveč so ga zaprli, niti v Grčiji, kjer so mu odvzeli prstne odtise, ker je bival nezakonito. Glede datuma rojstva je povedal, da se s hrvaškimi organi zaradi neznanja jezika ni mogel sporazumevati drugače, kakor z „rokami oziroma prsti“. Slovenskim organom pa je pojasnil, zakaj je prišlo do različnih podatkov v datumu rojstva.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ter na podlagi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Iz navedenih določb izhaja, da tožena stranka o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito odloča po prostem preudarku. Tožnik ugovarja, da tožena stranka prostega preudarka ni uporabila v skladu z namenom, za katerega je določen. Sodišče ocenjuje, da tožbeni ugovor ni utemeljen. Obseg sodne kontrole v upravnem sporu je v tem primeru opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Na podlagi te določbe sodišče preveri le to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavni zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijskega pooblastila iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ter 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ uporabila na način, ki naj ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča je tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne, dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1.

Omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Po navedeni določbi lahko tožena stranka prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku svojo istovetnost izkazoval z izkaznico prosilca za azil Republike Hrvaške, v kateri je slika prosilca ter podatek, da je rojen dne 1. 1. 1992. Tožnik je sicer predložil dokument s fotokopijo, vendar je po presoji sodišča tožena stranka upravičeno podvomila, da je s tem dokumentom izkazal svojo istovetnost. Tožnik je namreč večkrat povedal drugačen datum rojstva. Iz izkaznice prosilca za azil Republike Hrvaške izhaja datum rojstva ... 1. 1992, v nadaljnjem postopku s policisti je spremenil svoje rojstne podatke in je povedal, da je rojen ... 4. 1996, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 19. 11. 2010 pa je kot datum rojstva navedel datum ... 4. 1990. Tožnik je v tožbi pojasnjeval, da je do pomote prišlo zaradi nerazumevanja angleškega jezika hrvaških policistov ter z zamenjavo osebnih podatkov z osebo z imenom Kobra. Sodišče tem ugovorom ne more slediti. Dvomi namreč, da bi bil ob morebitnih težavah v sporazumevanju sporen le datum rojstva, ne pa tudi preostali podatki, razvidni iz depeše. Točnosti tem podatkom pa tožnik ne ugovarja. Poleg tega je tožnik na zaslišanju izpovedal drugače, izpovedal je, da se je s hrvaškimi policisti sporazumeval le z „rokami oz. Prsti“. Neutemeljeno tožnik tudi navaja, da je sporni datum (2. 4. 1986) napisan iz razloga, ker naj bi ta podatek pripadal osebi z imenom Kobra. Iz depeše policijske postaje namreč izhaja, da je datum rojstva osebe z imenom B.B. 7. 6. 1986, torej do zatrjevane pomote tako ni moglo priti. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožniku na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ gibanje omejila. Tudi po presoji sodišča istovetnost prosilca zaradi vsega navedenega ni bila ugotovljena, za nadaljevanje postopka pa je bistvenega pomena. Le na podlagi tožnikove izjave namreč ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti. V kolikor bo tožnik uspel pridobiti ustrezen dokument, iz katerega bo njegova istovetnost nedvomno izhajala, bo ta razlog za omejitev gibanja odpadel. Sodišče ne more upoštevati tožnikovih navedb, da je državo zapustil brez dokumentov, ker je bil v stiski, saj je dvom v njegovo istovetnost povzročilo predvsem njegovo neprepričljivo pojasnjevanje okoliščin glede resničnega datuma rojstva. Sodišče še dodaja, da pridobljeni podatki iz baze EURODAC pomenijo primerjavo prstnih odtisov osebe, ne pa, kakor zmotno meni tožnik, da je s tem njegova identiteta tudi potrjena.

Omejitev gibanja na podlagi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ.

V skladu s 1. odstavkom 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2775/ES (3. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ). Navedena določba določa kot pogoj za nastanitev v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, kar pomeni, da je za omejitev gibanja dejansko dovolj že pridobitev omenjenih rezultatov. Tožena stranka je svojo odločitev za omejitev gibanja po navedeni odločbi oprla na ugotovitev, da iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 19. 11. 2010 izhaja, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo posredovani že trikrat, in sicer dne 11. 5. 2010 s strani Madžarske in dne 21. 11. 2009 in dne 21. 7. 2010 s strani Grčije. S tem pa so podani razlogi iz 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, da se tožniku začasno omeji gibanje zaradi postopka ugotavljanja odgovorne države za obravnavo njegove prošnje in zagotovitve njegove prisotnosti. ZMZ v 59. členu kot opozarja tožnik res ne določa obveznosti izreka ukrepa omejitve gibanja, vendar je po presoji sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno presodila, da je ukrep omejitve gibanja tožniku potreben, da se tožniku prepreči še nadaljnje nelegalno prehajanje mej, kar je doslej izkazano tudi večkrat storil.

Po presoji sodišča je pravilna in dovolj obrazložena tudi odločitev tožene stranke glede nastavitve prosilca v času omejitve gibanja. V obravnavani zadevi je tožena stranka odredila tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z ZMZ, ki v 2. odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oz. njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kar Center za tujce je. Po presoji sodišča je zadostno obrazložila svojo odločitev z razlogi, da nastanitev v navedeni izpostavi ministrstva onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih mej, saj je tožnik po lastnih navedbah večkrat ilegalno prečkal državne meje (Afganistana, Irana, Turčije, Grčije, Madžarske, Srbije, Hrvaške in Slovenije) in je že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi. Zato je po presoji sodišča potrebno zagotoviti njegovo prisotnost, dokler tožena stranka ne bo odločila o pristojnosti države za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj je glede na njegov status prosilca za mednarodno zaščito ocenilo, da bi se občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.