VSRS Sodba in sklep II Ips 979/2008

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih po tožbi za sklenitev prodajne pogodbe, za plačilo 2.965,47 EUR in 109.813,92 EUR zamudnih obresti ter za izročitev izbrisnega dovoljenja za izbris zastavne pravice na nepremičnini, se zavrže.

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, se zavrne.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in odločilo: 1) da je prva toženka kot prodajalka dolžna s tožnikoma kot kupcema skleniti prodajno pogodbo za prodajo nepremičnine; 2) da je prva toženka dolžna tožnikoma plačati 2.965,47 EUR zamudnih obresti; 3) da je prva toženka dolžna tožnikoma izročiti izbrisno dovoljenje za izbris zastavne pravice na tej nepremičnini in 4) da je prva toženka dolžna tožnikoma plačati 109.813,92 EUR nadaljnjih zamudnih obresti. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti, zahtevek za plačilo 41.404,85 EUR obresti (zaradi odpovedi temu delu zahtevka) in zahtevek za izročitev izbrisnega dovoljenja za izbris zastavne pravice zoper drugo toženko. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek prve toženke po nasprotni tožbi za izpraznitev in izročitev nepremičnine.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Prva toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji izpodbija odločitev, s katero je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom po tožbi in odločitev, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek po nasprotni tožbi. Navaja, da je njen zahtevek za izpraznitev in izročitev nepremičnine utemeljen, ker je dokazala svojo lastninsko pravico na nepremičnini in to, da je nepremičnina v dejanski oblasti tožnikov (tožencev po nasprotni tožbi). Dejstvo, da je prva toženka tožnikoma nepremičnino prostovoljno izročila, na odločitev ne bi smela imeti vpliva.

4Tožnika v odgovoru navajata, da prva toženka v delu revizije, ki se nanaša na zahtevke po tožbi, zgolj izpodbija dejansko stanje, za revizijo zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi pa nima pravnega interesa.

5Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija glede zahtevkov po tožbi (za sklenitev prodajne pogodbe, za plačilo 2.965,47 EUR in 109.813,92 EUR zamudnih obresti ter za izročitev izbrisnega dovoljenja za izbris zastavne pravice na nepremičnini) ni dovoljena. Revizija glede zahtevka po nasprotni tožbi (zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine) ni utemeljena.

O reviziji glede zahtevkov po tožbi

7Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, premoženjski tožbeni zahtevek pa se ne nanaša na denarni znesek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Za zagotovitev pravice do revizije mora v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom tožeča stranka v tožbi označiti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tožena stranka pa mora morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarjati. Ker v tem primeru glede zahtevkov za sklenitev prodajne pogodbe in za izročitev izbrisnega dovoljenja pravdne stranke tega niso storile, revizija glede teh dveh zahtevkov ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).

8Kot vrednost spornega predmeta se vzame le vrednost glavnega zahtevka. Postranske terjatve, med katere sodijo obresti, pravdni stroški ali pogodbena kazen, se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Tožnika sta v tožbi poleg glavnega zahtevka za izpolnitev predpogodbe (sklenitev glavne prodajne pogodbe) uveljavljala tudi zahtevek za plačilo obresti zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti iz predpogodbe (gre za pogodbeno kazen, ki je dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo). Za presojo dovoljenosti revizije je ključno, da sta ta dva zahtevka tudi v medsebojnem materialnopravnem razmerju glavnega in postranskega zahtevka. S prvim nedenarnim namreč tožnika zahtevata izpolnitev predpogodbe (sklenitev glavne prodajne pogodbe), z drugim denarnim pa plačilo zamudnih obresti oziroma pogodbene kazni, ki je bila z isto predpogodbo dogovorjena za primer prodajalčeve zamude z izpolnitvijo. Zato se zahtevka za plačilo obresti ne štejeta za samostojna procesna zahtevka, glede katerih bi se vrednost spornega predmeta presojala ločeno. Kot je obrazloženo v 7. točki te odločbe, tožnika glede glavnega zahtevka za sklenitev pogodbe nista navedla vrednosti spornega predmeta. Čeprav se postranska zahtevka za plačilo pogodbene kazni nanašata na denarna zahtevka, ki skupaj presegata revizijski prag (2.965,47 EUR in 109.813,92 EUR), se to pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta na podlagi 39. člena ZPP ne more upoštevati. Zato je bilo treba revizijo tudi v tem delu zavreči.(1)

O reviziji glede zahtevkov po nasprotni tožbi

9Nižji sodišči sta ugotovili, da je prva toženka tožnikoma leta 2004 izročila nepremičnino v posest na podlagi dogovora iz predpogodbe in da je bila kupnina za nepremičnino v celoti plačana. Z izpodbijano sodbo je postala pravnomočna odločitev o dolžnosti sklenitve prodajne pogodbe za to nepremičnino. S tem sta tožnika postala dobroverna lastniška posestnika nepremičnine in imata zoper lastnikov vrnitveni zahtevek ugovor prodane in izročene stvari, torej, da sta do posesti upravičena na podlagi prodajne pogodbe (93. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). To pomeni, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine materialnopravno pravilna. Ker niso podani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

10Revizijsko sodišče je odločilo tudi o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Prva toženka, ki v revizijskem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Enako velja za tožnika, ki z navedbami v odgovoru nista prispevala k revizijski odločitvi in zato njunih stroškov ni mogoče šteti za potrebne.

---.---

Op. št. (1): Prav tako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi VS RS II Ips 107/2009 z dne 18. 6. 2009.