VSRS Sodba in sklep II Ips 413/2009

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu pravnomočne odločitve o zahtevku zoper drugo toženko razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.440,22 EUR prvemu tožencu in v znesku 2.257,34 EUR drugi toženki. Glede odgovornosti prvega toženca je na podlagi četrtega odstavka 142. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odločilo, da mu ni mogoče pripisati krivde za ravnanje svojega sina, ker mu ne gre očitati slabe vzgoje. Glede odškodninske odgovornosti druge toženke je zavzelo stališče, da ji na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ ni mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo škodo, ker je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da niti prvi toženec niti druga toženka nista odškodninsko odgovorna.

Navedbe revidenta

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v njej povzema samo pritožbene navedbe, citira materialno pravo in se v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča. Poleg tega se je ne da preizkusiti, saj ne odgovori na obširne pritožbene navedbe, zato je po njegovem

mnenju obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se bodisi za odgovornost starša učenca, ki je poškodoval tožnika, bodisi za odgovornost druge toženke, kateri je bil tožnik zaupan v varstvo. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve dejanskega stanja, vendar je naredilo povsem napačne zaključke, ki so (neustrezno) prestali pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče je napačno povzelo pritožbene navedbe v napadeno sodbo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da je prvi toženec ustrezno poskrbel za sinovo vzgojo in da mu ni možno očitati krivde za odklonsko vedenje njegovega sina, pri čemer se sklicuje na izpovedbe številnih prič, ki so vse izpovedale o sinovem neprimernem vedenju. Vzgoja drugega toženca je bila pomanjkljiva, še več, ni dosegla želenega rezultata, in če bi prvi toženec pravilno odigral svojo vlogo, do škodnega dogodka zagotovo ne bi prišlo. Tožnik

nadalje vztraja pri objektivni in krivdni odgovornosti druge toženke. Prvi odstavek 144. člena OZ po njegovem mnenju nedvomno določa objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, ki je pod nadzorstvom šole. Dolžna skrbnost šole se ne nanaša samo na čas pouka, ampak se razteza na ves čas od

prestopa praga šole do zaključka pouka. Notranja pravila druge toženke so za to pravdo manj pomembna, saj si šola ni hotela naložiti preveč dela, zato so poskrbeli le za formalno nadzorstvo nad učenci v smislu dežurnega učitelja. Učitelj mlajših učencev bi moral po končanem pouku počakati, da vsi njegovi učenci zapustijo razred, in šele potem kot zadnji oditi ven. Učenci so bili seznanjeni s pravilom, da ne smejo vstopiti v razred, dokler so v njem učenci drugega razreda, vendar druga toženka ni poskrbela za izvajanje tega pravila. Splošno znano dejstvo je, da se starejši učenci znašajo nad mlajšimi učenci, zato bi druga toženka morala takšne dogodke predvideti in jih preprečiti. Tožnik ponovno opozarja, da je predčasen konec likovnega pouka pri starejših učencih prispeval k nastanku škodnega dogodka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje oziroma še podrejeno, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5Revizija je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ga z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dne 5. 9. 2005 je med odmorom ob zamenjavi skupin učencev v razredu pouka slovenskega jezika 13-letni D. D., sin prvega toženca in učenec devetega razreda druge toženke, pristopil do še ne 11-letnega tožnika, učenca petega razreda, ga od zadaj prijel in ga vrgel po tleh, tako da je padel na spodvito desno nogo. Pri tem je utrpel zlom baze 5. stopalnice desne noge. V učilnici ni bilo učiteljice pouka slovenskega jezika, saj je kot prva zapustila razred, na hodniku pa je nadzor opravljala dežurna učiteljica.

7Iz revizijskih navedb izhaja utemeljena kritika sodbe sodišča druge stopnje, vendar le v delu, ki zadeva drugo toženko. Prvi odstavek 144. člena OZ določa: „Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.“

8Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je toženki uspelo dokazati, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo. Odsotnost učiteljice pouka slovenskega jezika po njegovem mnenju ni pomenila kršitve Pravil o hišnem redu za delavce šole (v nadaljevanju Pravila). Določba tretjega odstavka 26. člena Pravil se namreč glasi: „Izvajalec programa ne sme zapustiti učencev in jih pustiti same v učilnici. V kolikor za to obstoji opravičljiv razlog, o tem predhodno obvesti ravnateljico ali pomočnika ravnateljice.“ Prvostopenjsko

sodišče je zaključilo, da se citirano pravilo jasno nanaša na prepoved zapuščanja učilnice med izvajanjem pouka, ne razteza pa se na čas odmora.

9Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do zgoraj omenjenega 26. člena Pravil oziroma ni zavzelo stališča o pomenu dejstva, da je učiteljica pouka slovenskega jezika zapustila učilnico prva in jo pustila nenadzorovano kljub predčasnemu „vdoru“ starejših učencev vanjo, ko so bili tam še mlajši učenci. Razlogovanje sodišča druge stopnje, „da bi se podoben dogodek lahko zgodil tudi pred razredom že na hodniku“, kjer je na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj ustrezno opravljala nadzorstvo dežurna učiteljica, ne daje odgovora na vprašanje, kaj je bilo z nadzorstvom v učilnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka med odmorom. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je mogoče najti stališče, da že sama navzočnost učiteljice lahko vpliva na vedenje učencev in prepreči njihovo neprimerno obnašanje(1).

10Pritrditi je treba revizijskemu naziranju, da se dolžno nadzorstvo šole razteza na čas, ko učenci prestopijo šolski prag, vse do njihovega odhoda domov. Velja namreč t

emeljno načelo obligacijskega prava

neminem laedere

(

prepoved povzročanja škode), ki ga nobeno specialnejše pravilo ne more omejiti ali eliminirati.

11Šlo je torej za zamenjavo dveh skupin učencev različnih starosti na začetku šolskega leta (tretji šolski dan), ko so se vršili „krsti“ starejših učencev nad mlajšimi, s čimer sta bila po izrecni ugotovitvi sodbe prvostopenjskega sodišča razrednik in ravnateljica seznanjena. Slednja sta sicer poudarila, da ni šlo za pogoste, temveč posamične primere, a to dejstvo škodnemu dogodku ne jemlje lastnosti objektivne predvidljivosti. Učiteljica pouka slovenskega jezika je, čeprav je naletela na starejše učence, ki so „pritiskali“ v učilnico, le-to zapustila prva, tožnik pa o pomenu tega, v pritožbi uveljavljanega očitka, v razlogih sodbe sodišča druge stopnje ni dobil odgovora.

12Sodišče druge stopnje torej ni ocenjevalo skrbnosti ravnanja učiteljice slovenskega jezika v skladu z določbo 144. člena OZ in je zato o tej pomembni okoliščini prav tako ostala pritožba neizčrpana. To pa je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP narekovalo odločitev, ki izhaja iz I. točke izreka.

13Nasprotno pa revizijske navedbe, ki se tičejo odškodninske odgovornosti prvega toženca, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi številnih izpovedb napravilo pravilno dokazno oceno, ki jo je pritožbeno sodišče v celoti sprejelo, in sklenilo, da prvemu tožencu ni moč očitati krivde za ravnanje svojega sina. Revizijsko sodišče je prišlo do enakega zaključka, pri čemer je na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj ocenjevalo (le) njegovo prizadevanje dobro vzgojiti svojega sina in ne rezultata (dobro vzgojen sin). Ker revizijski razlogi v tem delu niso podani in ker revizijsko sodišče ni našlo napak v okviru materialnega preizkusa, je revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

14Izrek o tožnikovih stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako v zadevi II Ips 484/2008 z dne 3. 11. 2011.