UPRS sodba I U 685/2011

Tožba se zavrne.

Toženka je s prvo izpodbijano odločbo z dne 7. 3. 2011 zavrnila tožnikov predlog za izrek ničnosti dveh upravnih aktov, in sicer odločbe inšpektorice za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06113-310/2006-106-8103 z dne 23. 7. 2009 in sklepa istega organa št. 06113-310/2006-114-8103 z dne 25. 9. 2009.

Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je tožnik v svojem predlogu za izrek ničnosti navajal, da naj bi šlo za odločbi, ki sta v nasprotju s prisilnimi zakonskimi predpisi in nasprotujeta načelom morale. Z njima je bilo namreč bivšemu zavezancu A. s.p. naloženo, da mora s tam navedenih parcel v k.o. ... odstraniti odpadno železo, odpadne stroje, /.../ z oddajo pooblaščenemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu. S tem mu je bilo naloženo nekaj, česar mu po veljavnih predpisih ni mogoče naložiti. Za svojo dejavnost regeneracije odpadkov ne potrebuje dovoljenja, saj naprave v proizvodnji ne oddajajo v zrak določenih emisij, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti. Organ v zvezi s temi navedbami ugotavlja, da ne predstavljajo nobenega od ničnostnih razlogov, naštetih v 1. odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Z drugo izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu z dne 8. 3. 2011 je toženka odločila o tožnikovi pritožbi zoper sklep inšpektorice za okolje Inšpektorata RS, Območne enote Novo mesto, št. 06113-310/2006-142 (8103) z dne 19. 1. 2011, tako da je navedeni sklep v 2. točki izreka odpravila in jo nadomestila z novo 2. točko, s katero je tožniku naložila, da mora obveznosti iz 1. točke izreka odločbe z dne 23. 7. 2009 izpolniti v naknadnem roku do 1. 4. 2011 in o tem obvestiti inšpektorico, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnila.

Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je tožnik s pritožbo izpodbijal prvostopenjski sklep o dovolitvi izvršbe v zvezi z že omenjeno inšpekcijsko odločbo št. 06113-310/2006-106-8103 z dne 23. 7. 2009.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba z dne 7. 3. 2011 nezakonita, v njej je zmotno uporabljeno materialno in procesno pravo, dejansko stanje pa napačno ugotovljeno. Prvostopenjska inšpekcijska odločba z dne 23. 7. 2009 je bila izdana v nasprotju s prisilnimi predpisi ZOV-1 (verjetno mišljeno ZVO-1 – op. sodišča) oz. njegovim 17., 20., 68. in 82. členom in je zato nična. Inšpektorat za okolje in prostor ni imel namreč nobene zakonske podlage, da je stranki naložil odstranitev odpadnega železa, odpadnih strojev, izrabljenih vozil itd. Gre za surovine, ki so bile namenjene predelavi v sedaj že bivšem A. s.p. Meni, da so s tem izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti po zadnji alineji 1. odstavka 279. člena ZUP. Poudarja, da zavezanec posebnega dovoljenja za predelavo odpadnih surovin ni potreboval, saj s svojimi napravami ni onesnaževal okolja preko z zakonom dopustnih mej. Tako ne obstaja noben predpis, ki tožniku ne bi dovoljeval imeti na navedeni lokaciji surovin za predelavo. Odločba z dne 23. 7. 2009 je zato nična in bi jo kot tako morala opredeliti tudi izpodbijana odločba. Poleg tega odločbe ni mogoče izvršiti, ne da bi bile neutemeljeno odstranjene surovine, ki so na navedenem mestu zakonito. Ob tem bi po tožnikovem mnenju prišlo do kaznivega dejanja, kar sta dodatna razloga za ničnost izpodbijane odločbe. Ker je torej nična izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2011, je nična tudi druga izpodbijana odločba z dne 8. 3. 2011 glede odločitve o podaljšanju roka za izpolnitev obveznosti do 1. 4. 2011 – če gre za izpolnitev obveznosti po nični odločbi, je posledično nična tudi odločba, ki postavlja dodaten rok za izpolnitev nične odločbe. Predlaga, naj sodišče ugotovi ničnost izpodbijanih odločb z dne 7. 3. in 8. 3. 2011, toženki pa naloži plačilo stroškov tega in upravnega postopka.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 279. člena ZUP se odločba izreče za nično le iz taksativno naštetih razlogov, med drugim, kadar gre za odločbo, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka) ali v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Gre za razloge, na katere se sklicuje tožnik v tožbi.

Sodišče ugotavlja, da je njegovo stališče o ničnosti odločbe z dne 7. 3. 2011 neutemeljeno. V tožbi namreč ne navaja okoliščin, s katerimi bi utemeljeval njeno ničnost, ampak navaja razloge, zaradi katerih bi moral upravni organ za nično izreči inšpekcijsko odločbo z dne 23. 7. 2009. To pomeni, da tožnik dejansko izraža nestrinjanje z odločbo z dne 7. 3. 2011 v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe. Predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 7. 3. 2011 je zato neutemeljen, saj tudi sodišče zanj ne vidi nobenega od razlogov iz 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožbeni razlogi pa so neutemeljeni tudi z vidika ugotavljanja ničnosti inšpekcijske odločbe z dne 23. 7. 2009. Sodišče se v celoti strinja s stališčem v odločbi z dne 7. 3. 2011, da tožnikovih navedb v zahtevi za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, ki so povzete tudi v uvodu izpodbijane odločbe, ni mogoče opredeliti kot razlogov iz 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožnik tudi z razlogi, s katerimi v tožbi utemeljuje ničnost omenjene inšpekcijske odločbe, izpodbija zakonitost inšpekcijskega ukrepa, s katerim mu je bila naložena odstranitev tam naštetega odpadnega materiala s parcel v k.o. ... S tem ko trdi, da upravni organ za izrek ukrepa ni imel zakonske osnove, ne zatrjuje ničnostnega razloga iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ampak pritožbeni razlog iz 1. točke 1. odstavka 237. člena ZUP, po katerem je mogoče odločbo izpodbijati s pritožbo, če je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno oz. sploh ni bil uporabljen. Členi 17., 20., 68. in 82. ZVO-1, na katere se sklicuje v tožbi, namreč ne določajo nepravilnosti, ki bi imele za posledico ničnost odločbe, saj gre za določbe, ki se nanašajo na mejne vrednosti in pravila ravnanja pri emisijah (17. člen), na ravnanje z odpadki (20. člen), na dolžnost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja (68. člen) in na dolžnost pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za druge naprave (82. člen).

Nadalje je neutemeljeno tožbeno stališče, da odločbe z dne 23. 7. 2009 ni mogoče izvršiti, ker da ne obstaja noben predpis, ki tožniku ne bi dovoljeval imeti na navedeni lokaciji surovin za predelavo. Tudi ta ugovor se nanaša na zakonitost naloženega ukrepa in ne na objektivno nezmožnost njegove izvršitve v dejanskem ali pravnem pogledu – le slednje pa predstavlja vsebino ničnostnega razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, torej da gre za odločbo, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

Trditev, da bi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe lahko prišlo do dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku, je neobrazložena, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Ker je torej upravni organ v odločbi z dne 7. 3. 2011 pravilno odločil, da inšpekcijska odločba z dne 23. 7. 2011 ni nična, ni izpolnjen pogoj, da bi se odpravile pravne posledice, ki so iz nje nastale (1. odstavek 281. člena ZUP), konkretno na inšpekcijski odločbi temelječi upravni akti.

V skladu z navedenim je neutemeljeno tudi tožbeno stališče o ničnosti drugoizpodbijane odločbe z dne 8. 3. 2011, ki da je nična, ker je nična odločba z dne 7. 3. 2011. Ker ni nična inšpekcijska odločba z dne 23. 7. 2009, pa ni podlage niti za njeno odpravo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.