VSRS Sklep I Upr 2/2011

Predlog za delegacijo pristojnosti se zavrne.

1Tožnik je z vlogo dne 10. 8. 2011 predlagal delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani na zunanji oddelek tega sodišča v upravnem sporu, ki se pri naslovnem sodišču vodi kot I U 1437/2011.

2Predlog ni utemeljen.

3Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Obstoj pogojev za uporabo navedene zakonske določbe je treba vselej presojati le v okviru okoliščin konkretnega postopka.

4V obravnavanem primeru, glede na tožnikov predlog, ne gre za to, da bi Vrhovno sodišče določilo drugo stvarno pristojno sodišče, temveč je predlog razumeti tako, da bi določilo enega od zunanjih oddelkov istega sodišča, to je Upravnega sodišča RS, da postopa v obravnavani zadevi. V drugem odstavku 9. člena ZUS-1 je namreč določeno, da Upravno sodišče RS sodi na sedežu in na zunanjih oddelkih.

5Po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč določbe 67. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da je očitno, da se bo lahko lažje opravil postopek na zunanjih oddelkih Upravnega sodišča RS, saj ima tožnik prebivališče v Ljubljani, prav tako ima tožena stranka svoj sedež v Ljubljani.

6Po presoji Vrhovnega sodišča tudi niso izkazani tehtni razlogi, da bi se obravnavala navedena zadeva na zunanjih oddelkih Upravnega sodišča RS. Tožnik kot razlog za delegacijo pristojnosti navaja: „zastrupitev sodišča, ker pri tem sodišču dela A.B, ki vpliva na vse odločbe tega domnevno pravičnega sodišča“ ter „da je sodišče in njegova predsednica, nestrokovno in nesposobno, in je arbitrarno zavrnilo vlogo za BPP“.

7Takšnim tožnikovim razlogom oziroma njegovemu posplošenemu stališču in hipotetični bojazni, da prihaja do vplivanja sodnika A.B. na odločanje drugih sodnikov istega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pripisati značaja tehtnega razloga, zaradi katerega je po določbi 67. člena ZPP možna delegacija pristojnosti. Ob navedenem neizkazanem tožnikovem zatrjevanju pa je treba upoštevati tudi, da so po določbi 125. člena Ustave RS sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in so vezani na ustavo in zakon, ter da morajo pri opravljanju svoje funkcije vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe. Da bodo sodili po tem načelu, so tudi zaprisegli, in je vnaprejšnji posplošeni dvom v njihovo nepristranskost, neutemeljen.

8Vrhovno sodišče še dodaja, da po določbi tretjega odstavka 72. člena ZPP stranka lahko v konkretni zadevi zahteva tudi izločitev sodnika, vendar le poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi. To pomeni, da stranka ne more zahtevati „izločitve“ sodnika, ki v konkretni zadevi sploh ne sodeluje, izločitve sodišča pa slovenski pravni red ne pozna. Za odločitev o zahtevi za „izločitev“ predsednika sodišča Vrhovno sodišče ni pristojno (drugi odstavek 73. člena ZPP).

9Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti, saj, kot je obrazloženo, v obravnavani zadevi niso podane okoliščine iz 67. člena ZPP, ki ga je Vrhovno sodišče primerno uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1.