VSRS Sodba I Ips 11235/2009-98

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 1. 2010 spoznalo obsojena F. V. in J. F. za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po tretjem in prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (skupaj s posebej obravnavanim F. Z., dejanje je opisano pod točko 1 izreka) in obsojenega J. F. za krivega storitve še enega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika – KZ (dejanje je opisano pod točko 2 izreka). Obsojenemu F. V. je izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora (v katero mu je vštelo čas pripora od 24. 6. 2007 do 14. 1. 2008 in hišni pripor od 14. 1. do 18. 6. 2008) ter denarno kazen v višini 5.000 EUR. Obsojenemu J. F. pa je izreklo enotno kazen enega leta in osem mesecev zapora (v katero mu je vštelo čas pripora od 24. 6. 2007 do 14. 1. 2008 in hišni pripor od 14. 1. do 18. 6. 2008) ter denarno kazen v višini 7.000 EUR. Obsojencema je odvzelo zasežene telefone in SIM kartice ter jima v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 11. 2010, ob delni ugoditvi pritožbama zagovornikov, sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencema na prvi stopnji izrečeni stranski denarni kazni ne izrečeta, v ostalem pa pritožbi zagovornikov ter pritožbo obsojenega J. F. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zagovorniki obsojenega F. V. so zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 30. 3. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navajajo, da obsojenec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil, sodba se opira na nedovoljene dokaze. Državni tožilec je odredil izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper Z. H., čeprav ni bilo utemeljenih razlogov za sum. Policisti so dne 30. 3. 2007 pričeli s tajnim opazovanjem zoper Z. H., iz poročila o tajnem opazovanju pa je razvidno, da so policisti dejansko od 9.55 ure do 13.45 ure izvajali tajno opazovanje nad osebami, za katere niso imeli dovoljenja, dogajanje okrog skladišča anhidridne ocetne kisline in nalaganje na tovorno vozilo ni bilo v neposredni bližini posestva H. Državni tožilec je šele ob 13.45 uri dal ustno dovoljenje za tajno opazovanje takrat še neugotovljenega voznika sedlastega vlačilca. Ugotovitve policije, ki so zabeležene v poročilu o tajnem opazovanju zoper H., ne gre opredeljevati kot lastno dejavnost policije. Zahtevi so priložili načrt Geodetske uprave Republike Slovenije za parcelo k. o. M. št... Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 20. 7. 2011, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Srž trditve zahteve je, da policija sploh ne bi smela delovati preden že nima podatkov, ki kažejo na visoko raven suma in to nikakor ne morejo biti le razlogi za sum; taka trditev odreka policiji opravljati naloge, ki jim sploh omogočajo zbiranje kakršnihkoli podatkov. Zahteva navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, ki bi potrdili, da je policija ob opazovanju Z. H. nezakonito zaznala obsojenega F. V. Na enake navedbe obrambe, s katerimi uveljavljajo kršitev iz 8. točke 371. člena ZKP, uveljavljene v pritožbi, je relevantno odgovorilo sodišče druge stopnje. Slediti je utemeljitvi sodišča, da je bil ukrep tajnega opazovanja Z. H. utemeljen na konkretnih in specifičnih okoliščinah ter da je odredba imela za izvedbo ukrepa zadostno in razumno podlago.

4Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec dne 19. 8. 2011 in njegovi zagovorniki dne 17. 8. 2011 seznanjeni. Zagovorniki so se o njem pisno izjavili z vlogo z dne 25. 8. 2011. V tej vlogi in izjavi pa (drugače kot v zahtevi za varstvo zakonitosti) navajajo, „da se strinjajo s stališčem višjega sodišča, ki ga navaja vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru, to je, da bil ukrep tajnega opazovanja H., njegove stanovanjske hiše s celotnim posestvom, utemeljen na konkretnih in specifičnih okoliščinah ter da je odredba imela za izvedbo ukrepa zadostno in razumno podlago. Nobenega dvoma ni v to, da odredba zoper H. in opazovanje H. ni bilo zakonito“. Napaka je po mnenju vložnikov bila v tem, da je bilo tajno opazovanje izvajano nad osebo F. V., zoper katero ni bila izdana odredba in da opazovana oseba ni bila zveza H.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po izrecni določbi drugega odstavka istega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je tako izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

6Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kršitev naj bi bila po navedbah vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti storjena s tem, da je bil ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP zoper Z. H. nezakonit, ker ni bilo utemeljenih razlogov za sum. O tem istem razlogu, ki so ga vložniki zahteve uveljavljali že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, se je v svoji odločbi opredelilo že sodišče druge stopnje ter ga obrazloženo zavrnilo. Presodilo je, da je bil ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP odrejen zoper Z. H. zakonit, saj ni bil odrejen le na podlagi informacije osebe, ki ni želela biti imenovana policiji o nameravanem prevozu anhidrida ocetne kisline (predhodne sestavine, namenjene za ilegalno proizvodnjo heroina), temveč tudi na samostojnem preverjanju policije, ki je informacijo o tem, da se pripravlja prevoz tega prekurzorja, potrdilo (točka 15. sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o zakonitosti odrejenega ukrepa po 149. a členu ZKP zoper Z. H. soglaša, pri tem pa ugotavlja, da s takšno presojo sodišča druge stopnje soglašajo tudi vložniki zahteve v svoji izjavi z dne 25. 8. 2011 (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3).

7Neutemeljeno vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena uveljavljajo z navedbami, da so policisti dne 30. 3. 2007 med izvajanjem ukrepa po 149. a členu ZKP zoper Z. H. (posestvo M. 39), nezakonito od 9.55 do 13.45 ure, tajno opazovali obsojenega F. V., ki se je nahajal na drugi lokaciji (posestvo M. 36), saj za tajno opazovanje slednjega niso imeli odredbe.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, opirajoč se na izpovedbe policistov A. Z., A. K. in J. S. ter listinsko dokumentacijo, v izpodbijani pravnomočni sodbi prepričljivo pojasnili, da v obravnavanem primeru ni šlo za izvajanje prikritega ukrepa tajnega opazovanja zoper obsojenega F. V., temveč za klasično metodo policijskega dela, ko v okvir nalog policije po zakonu med drugim spada tudi odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev. Policisti so svoja opažanja zabeležili, pri tem pa je irelevantno, kje so bila zabeležena (v poročilu o izvajanju ukrepa po 149. a členu ZKP zoper Z. H. ali v posebnem uradnem zaznamku). Policisti, ki so kritičnega dne izvajali ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP zoper Z. H. v M. 39, so med nadzorom določenega območja v M. (naselju z manj kot 300 prebivalcev, po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2002, vir Statistični urad Republike Slovenije) zaznali najprej prihod soobsojenega J. F. in sedlastega vlačilca v naselje, ter zatem tudi dejavnost obsojenih F. V., J. F. in voznika sedlastega vlačilca: nakladanje večje količine plastenk iz gospodarskega poslopja na vlačilec z viličarjem, o čemer so policisti ob 13.45 uri obvestili državnega tožilca, ki je takoj odredil ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP zoper voznika vlačilca (kasneje v Turčiji aretiranega F. Z.). Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (primerjaj XI Ips 28154/2010-82 z dne 15. 4. 2010, I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008) presodilo, da zgolj opazovanje ali nadzor določenega območja in druge klasične metode policijskega dela še ne pomenijo izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Pri ukrepu po 149. a členu ZKP gre namreč za načrtno, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem; takega načina izvajanja ukrepa zoper F. V. pa vložniki niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjujejo.

9Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je „sodišče ves čas dokaznega postopka vse predloge obdolženega F. V. v smeri dokazovanja nezakonitega tajnega opazovanja vztrajno zavračalo“, s čimer nakazujejo kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti določno izpodbijajo le zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev katastrskega plana območja, kopijo katerega prilagajo zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog obrambe za pridobitev načrta območja, kjer so policisti izvrševali ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP, v sodbi obrazloženo zavrnilo kot nepotreben, ker se v sodnem spisu nahajajo fotografije tega območja. Takšni presoji je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevih zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 15. sodbe). S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavnosodne presoje in z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov niso bile prekršene. Zagovorniki, ki glede zavrnitve tega dokaznega predloga v zahtevi navajajo, da ne gre za neposredno bližino posestev M. 39 a in M. 36 ter da od enega posestva ni mogoče videti na drugo, zaradi česar policisti ob izvajanju ukrepa tajnega opazovanja zoper H., če so opazovali hišo H., niso mogli videti dogajanja pred skladiščem, ki je na parceli I. K., s temi navedbami ne uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbijajo dejanske zaključke sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o lokaciji, iz katere je policist (neposredni izvajalec ukrepa po 149. a členu ZKP) opazoval dogajanje v M. kritičnega dopoldneva.

10Vložniki tudi z navedbami v zahtevi, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno kot jo je glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem prav tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.