VSL sodba I Cp 2008/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek v zvezi s škodnim dogodkom dne 7.1.1999, ko je pri izvajanju CT angiografije, ki so jo opravljali delavci stranskega intervenienta, prišlo do utesnitvenega sindroma kot posledica iztekanja jodovega kontrasta mimo žile v mehko tkivo desne roke.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Čeprav je vsak poseg v človeški organizem povezan z določeno stopnjo tveganja, tudi v primeru, če je izvršen v skladu s pravili stroke, pa bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je šlo pri tožnici za specifičen primer zaradi njenega zdravstvenega stanja in zaradi bolezni ožilja. Zato je bila pričakovana možnost nastanka zapletov, komplikacije in zdravstveno osebje bi moralo pri izvajanju preiskave postopati z bistveno povečano skrbnostjo. Glede na opozorila, ki jih je dr. ZR dala tožnici, bi morala medicinska sestra KS vstaviti kanal v komolcu, kjer so žile močnejše in najboljše za preiskavo. Tožeča stranka se ne strinja z oceno izvedenca medicinske stroke, da ni bistvene razlike glede vzdržljivosti žil na hrbtišču roke oziroma na komolcu. Ta ocena morda drži za paciente, ki z ožiljem nimajo težav, ne pride pa v poštev za tožnico, ki je imela že pred tem težave z ožiljem in spontano krvavitev v desno možgansko hemisfero. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil nadzor zdravstvenega osebja med preiskavo v skladu s pravili stroke. Zaradi tožničinega zdravstvenega stanja in bolezni ožilja bi morali zagotoviti stalno prisotnost zdravstvenega osebja pri tožnici v času trajanja preiskave, s čemer bi preprečili zaplet, do katerega je prišlo po pretrganju žile. Tožnica ni mogla opozoriti, da so nastopile nevzdržne bolečine in na vidno otekanje roke, ker ni imela mikrofonske povezave z zdravstvenim osebjem v drugem prostoru. Na neustrezen nadzor je opozoril tudi izvedenec dr. GK, vendar očitno za sodišče ni bil dovolj prepričljiv. Tudi po prekinitvi preiskave delavci zavarovanca tožene stranke niso ravnali po pravilih stroke. Tožnici so lahkomiselno in neodgovorno svetovali, da lahko gre domov, če ne bi ukrepala tožničina mati, bi lahko nastopile še hujše posledice. Zaplet, do katerega je prišlo, je bil glede na tožničine subjektivne lastnosti in bolezen povsem pričakovan. Pritožba zaključuje, da je podana objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke za tožničino škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Upoštevaje trditveno podlago tožbe, predstavlja pravno podlago za odločitev o tožničinem odškodninskem zahtevku določba 1. odst. 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in nanjo je prvo sodišče tudi pravilno oprlo svojo odločitev. Po skrbni in logični dokazni oceni izvedenih dokazov je tudi po oceni pritožbenega sodišča prišlo do pravilnih pravno pomembnih dejanskih ugotovitev in na podlagi njih do pravilnega sklepa o tem, da so delavci stranskega intervenienta pri izvajanju preiskave ravnali v skladu s pravili stroke, kršili pa tudi niso pojasnilne dolžnosti po 4. alinei 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, zaradi česar odškodninska obveznost tožene stranke ne obstaja. Med strankama sporna dejstva je namreč razvrstilo v štiri sklope (stran 4 obrazložitve sodbe) in za vsakega izmed njih argumentirano pojasnilo, zakaj delavci stranskega intervenienta v zvezi s sporno preiskavo niso kršili pravil stroke oziroma tako imenovane pojasnilne dolžnosti.

Pritožba ne oporeka dejanski ugotovitvi prvega sodišča o tem, da ob sami nastavitvi venskega kanala ni prišlo do vstavitve kanala mimo žile oziroma njenega raztrganja, marveč je prišlo do okvare žile v teku izvajanja CTA preiskave. Meni pa, da bi morala medicinska sestra KS glede na splošno zdravstveno stanje tožnice in zaradi bolezni ožilja vstaviti kanal v žilo na komolcu, kjer so žile močnejše in najboljše za preiskavo ter v zvezi s to trditvijo ocenjuje drugačno mnenje izvedenca kot nesprejemljivo. Takšno pritožbeno oceno pa je potrebno zavrniti, saj je prvo sodišče na šesti strani obrazložitve sodbe pojasnilo soglasno mnenje obeh izvedencev (dr. M in dr. K), da pri mladostnikih ni pomembnih razlik v odpornosti žil v komolcu in na hrbtišču roke, pri čemer (mnenje dr. M) ni podatkov, da bi imela tožnica težave perifernega ožilja (vsebinsko enako je izpovedala tudi dr. ZR, njena izpovedba je povzeta na četrti, osmi in deseti strani obrazložitve sodbe – težave na možganskem ožilju). Tožnica, seznanjena z vsebino izvedenih dokazov, torej tudi mnenji obeh izvedencev, dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazovala svojo drugačno oceno o neustrezni nastavitvi venskega kanala v konkretnem primeru niti v postopku pred prvim sodiščem niti v pritožbenem postopku ni ponudila.

Prvo sodišče je na strani šest do devet sodbe skrbno argumentiralo svoj sklep o tem, da je bil nadzor zdravstvenega osebja nad tožnico med preiskavo izveden v skladu s pravili stroke. Pri tem je ugotovilo, da navzočnost medicinskega osebja ob preiskovalni mizi glede na tožničino starost in njeno zdravstveno stanje ni bila potrebna, in takšno svojo ugotovitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca dr. M, nasprotno mnenje izvedenca dr. K pa zavrnilo s prepričljivimi razlogi. Navedena dejanska ugotovitev prvega sodišča za tožnico, seznanjeno z mnenji obeh izvedencev, ni mogla biti presenečenje, zato nasprotna pritožbena trditev o potrebni stalni prisotnosti zdravstvenega osebja pri tožnici v času trajanja preiskave s predlaganimi izvedenimi dokazi ni podprta.

V tretjem odstavku osme strani sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je bila reakcija zdravstvenega osebja na tožničino premikanje pravilna, zaradi dogovorjene komunikacije med tožnico in zdravstvenim osebjem pa vprašanje obojestranskega kontakta med zdravstvenim osebjem in tožnico tekom preiskave po govorni napravi res ni pomembno. Na te razloge sodbe s sklicuje tudi pritožbeno sodišče v odgovor na drugačno pritožbeno naziranje tožnice.

Oba izvedenca sta ravnanje zdravstvenega osebja po prekinitvi preiskave zaradi nastalega zapleta ocenila kot strokovno pravilno, samo operacijo pa kot pravočasno. Zato v pritožbi zatrjevano lahkomiselno in neodgovorno ravnanje zdravstvenega osebja ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, kar je pravilno pojasnjeno na deseti strani sodbe.

Na isti strani sodbe je sodišče podrobno pojasnilo svoj sklep, da delavka stranskega intervenienta dr. ZR ni opustila svoje pojasnilne dolžnosti v smislu 4. alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Na te razloge se sklicuje tudi pritožbeno sodišče v odgovor drugačnemu naziranju pritožbe, češ, da je bil zaplet pri preiskavi glede na tožničine subjektivne lastnosti in bolezen povsem pričakovan.

S povedanim sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar naj bi bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker izpodbijana sodba in postopek pred njo s po uradni dolžnosti upoštevnimi kršitvami postopka (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) prav tako ni obremenjena, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.