VSL sklep I Ip 1973/2008

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem četrtem odstavku izreka (odločitev o stroških upnika) potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu predlogu tretjih B. in S. J. za odlog izvršbe z dne 23. 11. 2007 ugodilo in odločilo, da se predmetna izvršba za parc. št. 1707/16 in 1707/34 vl. št. 175 k.o. X. odloži do pravnomočno končane pravdne zadeve, začete pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 14. 4. 2008 med tožečima strankama S. in B. J. ter tožencema M. H. in M. S., zaradi nedopustnosti izvršbe. Predlog za odlog izvršbe tretjega z dne 18. 2. 2008 pa je sodišče zavrglo.

Zoper sklep se v izpodbijanem delu (prvi odstavek) iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik, ki predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma ob podanih pogojih, samo spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog za odlog izvršbe, podan s strani tretjih dne 23. 11. 2007, zavrne kot neutemeljen ter pritožniku prizna priglašene stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) v 73. členu določa pogoje za odlog izvršbe. Tako iz vsebine izpodbijanega sklepa, kot iz predloga tretjih za odlog izvršbe z dne 23. 11. 2007 ni razbrati, da bi tretja pravico na predmetu izvršbe izkazovala na način, določen v prvem odstavku 73. člena ZIZ, kakor tudi ne, da bi izkazala obstoj težko nadomestljive škode. Upnik zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 73. člena ZIZ, ki določa pod kakšnimi pogoji je mogoče izvršbo odložiti. Podrejeno pa upnik navaja, da se tretja v predlogu za odlog izvršbe nista sklicevala na dejstvo, da sta vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, prav tako se nista sklicevala na to, da naj bi hišo, ki stoji na obravnavanih parcelah, zgradila od leta 1994 dalje, z lastnimi sredstvi in delom, kot tudi ne, da v njej živita z družino. Na vse te okoliščine je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, čeprav se tretja na njih nista izrecno sklicevala v predlogu za odlog izvršbe dne 23. 11. 2007 (kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka), medtem ko je bila tožba za nedopustnost izvršbe vložena šele 14. 4. 2008, torej skoraj pet mesecev po obravnavanem predlogu tretjih za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se odlog izvršbe lahko dovoli, ob podanih drugih pogojih, v kolikor tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Prvostopenjsko sodišče je večjo nenadomestljivo škodo opiralo na trditev, da bi bila tretja, v odnosu do pridobitelja nepremičnine na javni dražbi, kateri bi bil dobroveren, v težjem položaju glede uveljavljanja svojih pravic. Upnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki naj bi kazale na to, da bi tretja s takojšno izvršbo utrpela večjo nenadomestljivo škodo, saj težji položaj tretjih v pravdnem postopku pri morebitnem uveljavljanju lastninske pravice na nepremičnini proti pridobitelju na javni dražbi, ne pomeni nenadomestljive škode, po drugi strani pa nenadomestljiva škoda sploh ni konkretizirana, saj gre zgolj za pavšalna, z ničemer dokazane navedbe tretjih. Pri tem ne gre pozabiti, da je nenadomestljiva škoda taka škoda, ki presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe, kar kaže na težji položaj v morebitni pravdi tretjih zoper dobrovernega pridobitelja na dražbi, v nobenem primeru ne more predstavljati nenadomestljive škode iz drugega odstavka 73. člena ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je že v sklepu opr. št. I Ip 232/2008 z dne 12. 3. 2008, s katerim je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga tretjih za odlog izvršbe z dne 23. 11. 2007, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (medtem ko je odločitev o zavrnitvi ugovora tretjih z dne 21. 11. 2007 postala pravnomočna) pojasnilo, da v tej fazi postopka ni mogoče več presojati, ali je tretji verjetno izkazal, da ima na nepremičnini, kot predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, ker je bila presoja tega vprašanja v izvršilnem postopku izčrpana ob odločanju o ugovoru tretjega. O vprašanju dopustnosti izvršbe na navedenih nepremičninah bo namreč odločalo pravdno sodišče, glede na vloženo tožbo tretjega. Negativna odločitev o ugovoru tretjega je namreč pogoj za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe. V navedenem sklepu je višje sodišče tudi zapisalo, da je treba predlog za odlog izvršbe preizkušati le še glede obstoja pogojev iz 73. člena ZIZ, ker je v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje tudi storilo.

ZIZ ureja odlog izvršbe na predlog tretjega v 73. členu. Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo, glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ).

Če pa tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže na takšen način, sodišče odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Zakon torej daje tretjemu pravni interes za odlog izvršbe na določenem predmetu, če ta komulativno izpolnjuje dva pogoja:

-vložiti mora pravno sredstvo in v njem zahtevati, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno in

-izkazati mora za verjetno obstoj svoje pravice na predmetu ali, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo.

Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da odločanje o predlogu tretjih za odlog izvršbe, glede na zakonske pogoje po 73. členu ZIZ, izključuje možnost odločanja o verjetnosti izkazane pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo. Presojo vprašanja, ali sta tretja verjetno izkazala, da imata na nepremičninah, kot predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, je bila v izvršilnem postopku izčrpana že ob odločanju o ugovoru tretjih, saj bi sodišče prve stopnje, če bi presodilo, da pravica ni verjetno izkazana, na podlagi petega odstavka 64. člena ZIZ, ugovor tretjega iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljenega in tretja, le v tem primeru, ne bi imela podlage za začetek pravde na ugotovitev, da izvršba na nepremičnine ni dopustna.

Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje sta tretja, tekom postopka, že vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, ki jo je potrebno vložiti v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZIZ. Pravni interes za tožbo tretji izkaže s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora, pravdno sodišče pa je tisto, ki preverja ali je tožba vložena v prekluzivnem roku, zato so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje predlog tretjega za odlog izvršbe pravilno preizkušalo le še glede obstoja pogojev iz 73. člena ZIZ, torej:

-ali je tretji zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno (tretji je vložil tožbo na nedopustnost izvršbe) in

-ali je tretji obstoj svoje pravice na nepremičnini izkazal s takšno stopnjo verjetnosti, da ni treba izkazati verjetnosti obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (prvi odstavek 73. člena ZIZ),

-ali pa je obstoj pravice izkazal z manjšo stopnjo verjetnosti, kot je podano v konkretnem primeru, kar pomeni, da mora izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da sta tretja izpolnila tudi drugi pogoj za odlog izvršbe in izkazala verjetnost, da bi s takojšno izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, zato se v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu. Glede na pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep na okoliščine, na katere se tretja nista izrecno sklicevala, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da tretja, v predlogu za odlog izvršbe izrecno navajata: »da navedene okoliščine v ugovoru tretjega, zlasti pa dejstvo, da je pri predmetni nepremičnini vpisana zaznamba spora, dejstvo, da sta hišo zgradila sama in sploh ni bila predmet zastave ter dejstvo, da je to njun edini dom ter dom njunega mladoletnega otroka, so okoliščine, ki izkazujejo, da bi morebitna izvršba za tretje pomenila nenadomestljivo škodo«, kar vse so okoliščine, ki jih v izpodbijanem sklepu povzema tudi sodišče prve stopnje, zato so tudi v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 4. 2005 (Ur.list RS št. 46/05) in temu ustrezno določbo drugega odstavka 73. člena ZIZ je potrebno, pri presojanju pogojev za odlog izvršbe na predlog tretjega, pri tehtanju teže škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo v primeru, ko tretji verjetno izkaže, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, upoštevati da za ugoditev predlogu za odlog zadostuje že blažji preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice, ki preprečujejo izvršbo (kar je bilo izčrpano pri odločanju o zavrnitvi ugovora tretjega, kot je že navedeno). V skladu z že navedeno zakonsko določbo drugega odstavka 73. člena ZIZ namreč sodišče predlogu tretjega ugodi, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Nenadomestljiva škoda, kot odložitveni pogoj, pa je pravni standard, zapolnjevanje njegove vsebine pa je predmet presoje v vsakem konkretnem primeru, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri presodilo, ko je predlogu tretjih za odlog izvršbe ugodilo. V zvezi z razlogi, ki jih navaja pritožnik, da vsaka izvršba pomeni določeno škodo oz. neugodnost, zaradi česar naj bi sodišče razloge za odlog interpretiralo restriktivno, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da upnik v konkretnem primeru spregleda, da gre za predlog za odlog izvršbe tretjega in ne dolžnika in ki bo imel možnost dokazovati svojo pravico na predmetu izvršbe šele v pravdnem postopku, zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izguba nepremičnine, v kateri živita tretja z mladoletnim otrokom, ki predstavlja njihov dom, gotovo predstavlja nenadomestljivo škodo po drugem odstavku 73. člena ZIZ.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).