VSL sodba in sklep II Cpg 339/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni, tako da:
a) se tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 18. 03. 2008 dalje do plačila, ugodi;
b) je tožbeni zahtevek glede plačila zneska 25.133,27 EUR z obrestmi po podlagi utemeljen, in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje glede višine tožbenega zahtevka;

V 2. točki izreka se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR od 31. 03. 2005 do 17. 03. 2008 se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka), ki se glasi: „Tožena stranka Z. M. d.d. je dolžna plačati tožniku A. K. s.p. 40.133,27 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 25.133,27 EUR od 03. 03. 2008 in od zneska 15.000,00 EUR od 31. 03. 2005, vse do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“ Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 201,00 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe (2. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, vključno s stroškovnim delom.

3Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. Odgovora ni vložila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) neposredno od tožene stranke zahtevala povračilo škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi prometne nesreče dne 30. 09. 2004, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke A. T.. Tožnik je bil zaradi prometne nesreče od 30. 09. 2004 do 17. 11. 2006 v bolniškem staležu, zaradi česar je kot samostojni podjetnik utrpel škodo večje vrednosti. Po trditvah tožeče stranke je do škode prišlo zaradi dejstva, ker je bil nezmožen za delo v času bolniškega staleža, pri čemer je dejavnost samostojnega podjetnika izključno odvisna od zmožnosti tožnika samega. Tožnik je iz naslova izgubljenega dobička vtoževal škodo v znesku 25.133,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 03. 2008 dalje ter iz naslova odstopa od pogodbe za izdelavo motorja Nibiru KHD-N1-1340m v znesku 15.000,00 EUR, z zakonskimi obrestmi od 31. 03. 2005 do plačila.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena glede nastale škode v obliki izgubljenega dobička in glede 15.000,00 EUR škode za zgoraj navedeno motorno kolo. Pritožbeno sodišče s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 15.000,00 EUR z obrestmi

7Tožeča stranka je zatrjevala, da se je dogovorila za izdelavo motorja znamke Nibiru KHD-N1-1340m, ki ga tožnik zaradi posledic prometne nezgode ni mogel dokončati do dogovorjenega roka 31. 03. 2005. Zato je naročnik odstopil od pogodbe. Ker je navedeni motor izdelan za specifičnega kupca, ga tožnik po lastnih trditvah vse do sedaj ni mogel prodati, zaradi česar bo na izgubi vsaj za 15.000,00 EUR. Okoliščine o odstopu od pogodbe za predmetni motor je v izpovedbi potrdil naročnik I. Z., zaslišan na naroku dne 12. 03. 2009.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo predvsem iz razloga, ker tožeča stranka niti ni določno zatrjevala niti dokazovala izgube v višini 15.000,00 EUR, ki jo je s tožbo vtoževala. Pritožbeno sodišče s takšno oceno sodišča prve stopnje ne soglaša, saj so bile trditve tožeče stranke o izgubi zadosti konkretne, zlasti glede na to, da tožena stranka oceni tožeče stranke o izgubi v znesku 15.000,00 EUR niti ni nasprotovala. V odgovoru na tožbo je navajala le, da trditev, da tožnik ni mogel uspešno dokončati motorja Nibiru KHD-N1-1340m ni resnična, saj tožeča stranka ni navedla, kdaj naj bi dobila naročilo in kdaj naj bi motor izročila. Tak ugovor tožene stranke je tožeča stranka uspešno zavrnila ravno z izpovedbo zaslišanega I. Z., ki je potrdil naročilo specifičnega motorja in dogovorjene okoliščine naročila, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Ker pa tožena stranka ni konkretno ugovarjala višini škode v znesku 15.000,00 EUR, tožeči stranki tega dejstva ni bilo treba dokazovati (1. odstavek 214. člen ZPP).

9Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialnopravno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in o razporeditvi le-tega, je pritožbeno sodišče na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice 15.000,00 EUR ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

10Tožeča stranka je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od zneska premoženjske škode za obdobje od dne odpovedi pogodbe za izdelavo motorja (31. 03. 2005) dalje do plačila. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zavarovanje odgovornosti pa je posebna vrsta premoženjskega zavarovanja, katerega primarni pomen je varstvo zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki, vendar se dodatna vloga kaže tudi v zaščiti oškodovanca. Posebnost zavarovanja je v tem, da nastane obveznost zavarovalnice (še)le, ko oškodovanec zahteva odškodnino (965. člen OZ). Tožeča stranka trditev o tem, da je zavarovalnico obvestila o nastali škodi že pred vložitvijo tožbe v tem primeru ni podala. Zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti le od vložitve tožbe (18. 03. 2008) dalje (2. odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ). V presežku je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu (za zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR od 31. 03. 2005 do vključno 17. 03. 2008) potrdilo.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v višini 25.133,27 EUR s pripadki

11Tožeča stranka je v predmetnem postopku vtoževala tudi škodo iz naslova izgubljenega dobička (168. člen OZ). Sodišče prve stopnje je njene trditve ocenilo kot prepavšalne in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožbeno sodišče z oceno, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev o nastanku škode v zvezi z izgubljenim dobičkom ter vzročne zveze med nastalo škodo in škodnim dogodkom, ne soglaša.

12Tožeča stranka v pritožbi pravilno poudarja, da je vse relevantne trditve o nastanku premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička pravočasno navedla. Tožeča stranka je v tožbi, ki ji je priložila izkaze letnih poročil, navajala, da je v letih 2002, 2003 ter vse do 30. 09. 2004, ko je imela 21 milijonov SIT pozitivnega rezultata, poslovala pozitivno. Na dan 31. 12. 2004 pozitivnega rezultata ni imela več. Negativno poslovanje je beležila tudi v letu 2005 in 2006, ko je bil dosežen negativni rezultat v višini okoli 16 in 11 milijonov SIT. Do škode tožeče stranke je po njenih zatrjevanjih prišlo zaradi dejstva, da je bil tožnik nezmožen za delo v obdobju od 30. 09. 2004 do 17. 11. 2006, pri čemer je tožnik posebej poudaril, da je dejavnost samostojnega podjetnika izključno odvisna od zmožnosti njega samega. Oceno škode pa je temeljil na doseženih poslovnih rezultatih pred nesrečo in doseženih poslovnih rezultatih po nesreči ter dejstvu, da bi bilo možno v času njegove odsotnosti z dela dosegati vsaj takšne poslovne rezultate kot pred nesrečo.

13Tožena stranka je trditvam tožeče stranke o nastanku škode v obliki izgubljenega dobička ugovarjala precej pavšalno in sicer, da je imela tožeča stranka negativno bilanco zaradi slabega poslovanja in sprejetih poslovnih odločitev in ne zaradi prometne nesreče. Tožeči stranki je očitala, da ni predložila relevantnih dokazil o izgubi dohodka, ker bi tožeča stranka morala priložiti dejanske pogodbe in opcije za opravljanje del, katerih ni mogla izpolniti in zakaj. Tožeči stranki je tudi očitala, da bi morala zmanjševati škodo s tem, da bi najela nadomestnega delavca.

14Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka zadosti konkretizirala trditve o nastali škodi v obliki izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 168. člena OZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka predložiti dejanske pogodbe, ki jih zaradi nesreče ni uspela realizirati, je napačno. Ravno predložene bilance stanja in izkazi poslovnega izida iz poslovnih let pred in po nesreči odkazujejo na razliko v dobičku, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Tožena stranka posebnih trditev v zvezi s tem ni podala. Tožeča stranka pa je v prvem pripravljalnem spisu na ugovore tožene stranke odgovorila, da deluje v ozki specializaciji oziroma dejavnosti, zaradi česar je zelo težko oziroma včasih celo nemogoče pridobiti novo delovno silo. Trdila je, da v Sloveniji praktično ni mehanikov za motorje ter da za slednje ne obstaja niti ustrezen izobraževalni program. Zaradi tega ni mogla zaposliti nove delovne sile in posledično ne more izkazati pogodb, saj le-teh ni mogla sklepati, ker je bila nesposobna za delo. Trditvam, da gre za ozko specializacijo v tožnikovi dejavnosti, tožena stranka nadalje ni več ugovarjala. Te navedbe tožeče stranke pa je potrdil tudi A. K., zaslišan na naroku dne 12. 03. 2009. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ocenjuje, da je tožena stranka izkazala nastanek škode v obliki izgubljenega dobička.

15Da je obstajala neposredna odvisnost med zmožnostjo tožnika za delo in uspešnostjo dejavnosti samostojnega podjetnika, je tožeča stranka z zadostno mero zatrjevala v tožbi in prvem pripravljalnem spisu. Tožena stranka specifičnosti in razmeram v dejavnosti tožeče stranke po pojasnilih tožeče stranke iz prvega pripravljalnega spisa ni več ugovarjala. Okoliščina, da je ravno po nesreči tožnika tudi prišlo do tako velikih izgub (11 in 16 milijonov SIT), pa navedbe tožeče stranke o pogojenosti uspešnosti poslovanja s tožnikovo zmožnostjo za delo še nadalje potrjuje. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ocenjuje, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (nesreča 30. 09. 2004) in izgubljenim dobičkom pri dejavnosti samostojnega podjetnika. In ker tožena stranka svoje odgovornosti iz zavarovalne pogodbe z njenim zavarovancem nikoli ni zanikala (965. člen OZ), so podani vsi pogoji po 315. členu ZPP za izdajo vmesne sodbe s strani pritožbenega sodišča (primerjaj sodbo VS RS III Ips 140/2007 z dne 02. 04. 2010), saj je tožbeni zahtevek na plačilo izgubljenega dobička v znesku 25.133,27 EUR s pripadki, po temelju utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da je tožbeni zahtevek glede plačila navedenega zneska, po podlagi utemeljen. Glede višine tožbenega zahtevka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku pri ugotavljanju višine škode iz naslova izgubljenega dobička (168. člen OZ) moralo upoštevati trditve in dokazne predloge obeh strank.

17Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev (2. točka izreka sodbe) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (4. odstavek v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP).