VSL sklep I Cpg 1319/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba zavrže (1. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.599,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo, pri čemer je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbrisno tožbo zmotno obravnavalo kot izpodbojno tožbo po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

6V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po napotku pritožbenega sodišča najprej preizkusilo ugovor toženke o prepozni vložitvi izbrisne tožbe. Pri presoji pravočasnosti se je oprlo na določbe pred tem veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), saj je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je bil predlog za vpis izpodbijane vknjižbe pri zemljiškoknjižnem sodišču vložen dne 28.11.2001 (priloga A5), torej v času veljavnosti starega ZZK. Ker je ta v 2. odstavku 102. člena za vložitev izbrisne tožbe določal triletni prekluzivni rok, je tožbo z dne 23.12.2008 (sicer vloženo v času sedaj veljavnega ZZK-1) kot prepozno zavrglo.

7Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki je stopil v veljavo dne 16.9.2003, ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve, ki se nanaša na pravočasnost vložitve izbrisne tožbe, zato je treba vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe načeloma presojati po predpisih, ki so veljali v času predloga oziroma vpisa izpodbijane vknjižbe. V pravni teoriji in sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da je treba za presojo pravnih razmerij uporabiti materialnopravna pravila, ki so veljala ob nastanku takšnih pravnih razmerij, razen če novi materialni predpisi (v prehodnih določbah) izrecno ne določajo drugače. Ustavna prepoved retroaktivne veljave zakona (155. člen Ustave RS) temelji na načelih pravne države, pravne varnosti in zaupanja v pravo. Retroaktivnost pomeni poseganje zakona v preteklost, tako da se nova pravna norma uporabi za nek dokončan dejanski stan.

8V konkretnem primeru pa gre nasprotno za primer dopustne neprave retroaktivnosti, o kateri govorimo v primeru nezaključenih dejanskih stanj (VSL sklep I Cpg 1142/2002 z dne 13.12.2002, VSL sklep II Cp 1642/2010 z dne 23.6.2010, VSL sodba I Cpg 1021/2007 z dne 26.6.2008 itd.). Dejansko stanje, na katerega je tožnica oprla izbrisno tožbo, do uveljavitve ZZK-1 še ni začelo učinkovati, saj izbris določene materialnopravno neveljavne vknjižbe učinkuje šele z izdajo sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da rok za vložitev izbrisne tožbe po ZZK do uveljavitve ZZK-1 sploh še ni v celoti potekel (podobno VSL sodba I Cp 2521/2010 z dne 28.9.2010). Ne gre torej za primer, ko bi ZZK-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti, kar bi posledično pomenilo tudi, da je posegel v že pridobljene pravice tožnice. Še več, pritožbeno sodišče ne najde razloga, v čem bi bila tožnica z uporabo novega ZZK-1 prizadeta, saj ji je njegova uporaba upoštevajoč, da novi ZZK-1 ne določa več roka za vložitev izbrisne tožbe, celo v korist. Prav tako ne more biti prizadeta oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, pa te pravice v resnici ni imela. Ne more biti niti posega v pridobljene pravice tretjih, saj te varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

9Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodna praksa, ki jo v podporo svoji odločitvi navaja sodišče prve stopnje, zgolj navidez stoji na stališču, da je treba v vsakem primeru ne glede na čas vložitve izbrisne tožbe, upoštevajoč pa čas vložitve predloga izpodbijane vknjižbe oziroma čas vpisa vknjižbe, uporabiti stari ZZK. V vseh treh citiranih odločbah višjih sodišč gre namreč za situacijo, ko je triletni splošni prekluzivni rok po starem ZZK potekel že pred uveljavitvijo ZZK-1 (v času veljavnosti ZZK) in ne (tako kot v konkretnem primeru) šele v času uveljavitve novega ZZK-1.

10Ker je sodišče prve stopnje torej zmotno uporabilo materialno pravo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP), pri čemer je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje zadevo meritorno obravnavati, torej ugotovljeno dejansko stanje dopolniti tako, da bo odgovorilo na vse za odločitev bistvene navedbe strank, in presoditi, ali so podane vse predpostavke, ki se zahtevajo za utemeljenost vložene izbrisne tožbe.

11Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).