VSL sodba I Cpg 100/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 413,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 12.472,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter stroške pravdnega postopka v višini 1.835,81 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetnem postopku je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala v posledici nepravilne izpolnitve pogodbe o prodaji naftnih derivatov. Na podlagi odločbe Carinskega urada Maribor št. DT 42302-99/2006-15 z dne 13. 07. 2007 je morala tožeča stranka plačati trošarino za plinsko olje, ki ga je kupila od tožene stranke, čeprav naj bi ji bilo s strani tožene stranke izrecno zagotovljeno, da so za navedeno blago vse dajatve (trošarina, ekološke takse in članarina) plačane.

6Med strankama ni bilo spora o tem, da je:

- tožeča stranka od tožene stranke kupila 31.560 litrov plinskega olja,

- tožena stranka v računu, s katerim je fakturirala dobavo plinskega olja navajala, da je v ceni že obračunana trošarina, ekološka taksa in članarina, ki je bila plačana, in

- tožeča stranka po odločbi carinskega organa obračunano trošarino v skupni višini 11.842,85 EUR tudi poravnala.

7Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku z utemeljitvijo, da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot kupec, tožena stranka pa kot prodajalec) sklenili prodajno pogodbo. Predmet pogodbe je bila prodaja oziroma nakup naftnih derivatov – plinskega olja, ki je bilo v Republiko Slovenijo vnešeno iz Republike Avstrije, in sicer v režimu odloga plačila trošarine (6. člen Zakona o trošarinah (Ur. l. RS, št. 84/98 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZTro). Zavezanci za plačilo trošarine, ki so bili v pogodbenem razmerju do tožene stranke (družba F. d.o.o.), obveznosti iz tega naslova niso poravnali. Sodišče prve stopnje je iz tako ugotovljene dejanske podlage pravilno sklepalo na odškodninsko podlago tožbenega zahtevka. Ker je tožena stranka tožeči stranki izročila 31.560 litrov plinskega olja, za katerega ni bila plačana trošarina, četudi je takšno obveznost tožena stranka s sklenitvijo pogodbe prevzela, je trošarino za vnos naftnih derivatov v višini 10.768,91 EUR skupaj z obrestmi v znesku 1.073,94 EUR po odločbi carinskega organa plačala tožeča stranka.

8Upnik je od dolžnika upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Neizpolnitev pogodbene obveznosti ima za posledico odškodninsko odgovornost v razmerju do upnika. Dolžnik se lahko razbremeni svoje odgovornosti samo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Kakšno je izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je zavezala tožena stranka in opustitev katerega ima za posledico odškodninsko odgovornost, je opredeljeno s samo vsebino pogodbe.

9Višje sodišče ugotavlja, da račun tožene stranke, ki ga je ob dobavi blaga izstavila tožeči stranki, vsebuje klavzulo, da je v (zaračunani) ceni že obračunana trošarina, in tako nedvoumno izkazuje, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe strošek trošarine v pogodbeno dogovorjeno ceno, ki jo je tožeča stranka toženi stranki plačala, vračunali. Določbe ZTro, na podlagi katerih je carinski organ tožečo stranko štel kot trošarinskega plačnika, pa ob takšnih pogodbenih določilih ni mogoče razlagati v smeri, da je vprašanje plačila trošarine s strani glavnega trošarinskega zavezanca, izven pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Če je tožeča stranka toženi stranki plačala ceno, v kateri so bili vračunani stroški navedene javne dajatve, pri nasprotni izpolnitvi ni mogoče govoriti o skladnosti s pogodbo, v kolikor bi tožečo stranko isti stroški, ki so bili že vračunani v pogodbeno dogovorjeno ceno, bremenili na podlagi odločbe carinskega organa.

10V zvezi z vprašanjem krivde kot predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti je višje sodišče v odločbi I Cpg 129/2010 dne 18. 05. 2010 zavzelo stališče, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. To stališče temelji na jasno izraženih stališčih novejše pravne teorije, ki zlasti glede odgovornosti profesionalnih oseb za kršitev pogodbene obveznosti zastopa stališče, da gre za odgovornost, ki se zelo približuje objektivni odgovornosti, pri čemer pa je potrebno upoštevati predvsem razmejitev med zunanjimi in notranjimi tveganji posameznih subjektov pogodbenega razmerja (glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 213 do 216). To pa pomeni, da se pogodbeni zavezanec ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti zgolj s sklicevanjem na neobstoj krivde na njegovi strani, temveč bi za razbremenitev svoje odgovornosti moral dokazati, da vzrok, iz katerega izvira nepravilnost v izpolnitvi, ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje je pripisati njemu. Ker je vzrok za nastanek škode tožeči stranki izviral iz ravnanja trošarinskih zavezancev (F. d.o.o.), ki so bili v pogodbenem razmerju s toženo stranko, gre torej za tveganje, ki izvira iz njene sfere, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. S tem v zvezi pa tudi ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj kot rečeno, obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti. Pritožbeni očitki, ki izpodbijajo tovrstne ugotovitve prvostopenjskega sodišča z utemeljitvijo, da v času izpolnitvenega ravnanja tožene stranke še ni nastala plačilna obveznost trošarine trošarinskemu zavezancu, se tako izkažejo kot neodločilni. Kot nerelevantni se zato izkažejo tudi pritožbeni očitki, s katerimi se sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh materialnih podlag za odločitev o tožbenem zahtevku, in sicer predvsem določb ZTro in Zakona o davčnem postopku. Kasnejša zapadlost trošarinske dajatve glavnemu zavezancu, to je po prejemu blaga na strani tožeče stranke, ne spreminja osnovnega izhodišča, da spada v razmerju med pravdnima strankama izpolnitev trošarinske obveznosti v zvezi z dobavljenim blagom med notranja tveganja na strani tožene stranke (enako sodba VSL I Cpg 59/2011 z dne 24. 03. 2011).

11Pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da naj bi bila tožeča stranka seznanjena z izvorom blaga in režimom odloga plačila trošarine ter o tem, da je prejemnik trošarinskega blaga F. d.o.o., niso utemeljeni. Dejstvo, da je bila tožeča stranka seznanjena z izvorom blaga, režimom odloga plačila trošarine ter prejemnikom trošarinskega blaga, ne spremeni odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ji sledi tudi višje sodišče, da sodijo ravnanja pogodbenih partnerjev tožene stranke (v tem primeru družbe F. d.o.o.) med notranja tveganja, torej tveganja, ki jih je tožena stranka dolžna sama obvladovati. Na podlagi navedenega se kot zmotne izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka s sklenitvijo pogodbe prevzela tveganje, da bo v primeru neplačila trošarine ravno ona tista, ki bo solidarno zavezana za plačilo.

12Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožba poskuša izpodbiti materialnopravno izhodišče o odgovornosti tožene stranke kot profesionalne osebe za pravilnost izpolnitve iz pogodbenega razmerja v razmerju do tožeče stranke. Kot je bilo na večih mestih te obrazložitve že poudarjeno ravnanje pogodbenega partnerja tožene stranke sodijo v njeno sfero odgovornosti, zato jih ni mogoče prevaliti na tožečo stranko. Primerjava obravnavanega položaja, ko prejemnik trošarinskega dolga ne plača trošarine, s položajem, ko prejemnik trošarinskega blaga naknadno, po izpolnjenih pogodbah, ukrade blago tožeči stranki, ni na mestu. V slednjem primeru je prodajna pogodba pravilno izpolnjena, kar pomeni, da je tožena stranka svojo obveznost po pogodbi veljavno izpolnila. Zato takšno naknadno ravnanje prejemnika trošarinskega blaga ne more soditi v sfero odgovornosti tožene stranke.

13Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi zoper toženo stranko, so nerelevantna pritožbena sklicevanja na morebitno obogatitveno podlago zahtevka v razmerju do prejemnika trošarinskega blaga, ki naj bi bili zaradi neizpolnitve carinskih obveznosti obogaten na njen račun. Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča, ki so bila zavzeta že v sodbi I Cpg 129/2010, je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sklepalo na odškodninsko odgovornost tožene stranke.

14Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Upoštevaje zgoraj navedena materialnopravna izhodišča ter s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko podlago se tako pritožba tožene stranke izkaže kot neutemeljena. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Kot potrebne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (625 točk). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (5,73 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 351,13 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 62,36 EUR je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 413,49 EUR pritožbenih stroškov.