VSL sodba I Cpg 1100/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.401,40 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek plačila denarnega zneska 18.000,00 EUR po dogovoru o asignaciji z dne 27. 05. 2009, izvedenem dne 01. 06. 2009 (1. točka). Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 18.000,00 EUR s pripadki (2. točka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka).

2Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, bo toženi zahtevek v celoti zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana zakonska domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP za izpodbojnost pravnega posla – dogovora o asignaciji, po kateri je pravno dejanje izpodbojno, če je bilo opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega zavezovalnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika in sicer ne glede na to, da gre pri izpodbijanem pravnem poslu za plačilo dobavljene električne energije. Stečajni dolžnik je z asignacijo 01. 06. 2009 izpolnil svojo obveznost (plačila dobavljene električne energije) v korist tožene stranke (upnika), ki je svojo nasprotno izpolnitev (dobavo električne energije) opravil že pred tem (v letu 2008 in do 20. 01. 2009). Ker po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve o obstoju objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti (drugi in tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP), je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

534. člena ZFPPIPP določa, da sme družba, če postane insolventna, opravljati plačila ali prevzemati nove obveznosti, če so te nujne za redno poslovanje družbe. 2. točka drugega odst. tega člena postavlja domnevo, da je za redno poslovanje družbe nujno plačilo tekočih stroškov poslovanja družbe (plačilo elektrike, vode...). Navedeni člen pa tudi izrecno prepoveduje družbi opraviti dejanja, ki bi za posledico imela neenako obravnavanje upnikov. Vendar bi bila dejanja iz 34. člena ZFPPIPP izpodbojna le, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP. Zato je tudi v zvezi z izpodbijanim plačilom elektrike potrebno ugotavljati, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti.

6Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpodbila domneve v zvezi s sočasnostjo izpolnitve iz 1. točke prvega odstavka. 272. člena ZFPPIPP. To bi ji uspelo le, če bi zatrjevala in dokazala, da je bilo plačilo z izpodbijano asignacijo opravljeno v okviru običajnega roka plačila.

7Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka ni izpodbila domneve o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP), na katero se je sklicevala tožeča stranka. Med strankama ni sporno, da je bil dogovor o asignaciji sklenjen v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, zato za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je asignacija v tem primeru predstavljala običajen način plačila. Višje sodišče pa ocenjuje, da je pri presoji, ali je tožena stranka izpodbila navedeno domnevo, potrebno upoštevati, da ima pogodbeno razmerje med stečajnim dolžnikom in toženo stranko, katerega predmet je dobava električne energije, naravo trajnega pogodbenega razmerja. Tožena stranka opravlja svojo dejavnost na način izvajanja gospodarske javne službe in je zato stečajnemu dolžniku morala nepretrgoma dobavljati električno energijo (Zakon o gospodarskih javnih službah - ZGJS, Energetski zakon - EZ). Prav ta narava pogodbenega razmerja je bistven element pri presoji obstoja objektivnega pa tudi subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Višje sodišče poudarja, da tožena stranka opravlja dejavnost splošnega pomena, bistveno za življenje in delo ljudi. Zaupanje, ki je poverjeno subjektom, ki opravljajo takšne dejavnosti, terja od njih kar najbolj skrbno opravljanje teh dejavnosti. Predvsem terja zanesljivost, ki ji je tuja vsaka nerednost pri preskrbi. Prekinitev opravljanja pogodbenih dolžnosti po pogodbah z odjemalci električne energije pa je sankcionirana kot kršitev pogodbe.

8Navedbe tožene stranke, da letno sklene s svojimi odjemalci več tisoč asignacijskih pogodb, predloženi dokazi o finančnem stanju dolžnika (podatki poslovnega poročila za leto 2008), časopisni podatki o stečajnem dolžniku iz istega obdobja (Priloga B6 in B7) ter dokazila o tem, da je tožeča stranka (večinoma) redno poravnavala zapadle obveznosti po Pogodbi o nakupu in prodaji električne energije, po presoji višjega sodišča potrjujejo trditev tožene stranke, da ob prejemu izpodbijanega plačila tožena stranka ni vedela oziroma morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

9Ker je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanje nepravilno uporabilo materialno določilo 3. odst. 272. člena ZFPPIPP (tožena stranka je uspela izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti), je višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10Višje sodišče je skladno z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, sama nosi svoje pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

11Tožena stranka je uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 1.401,40 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroške je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (l. št. 28) in ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).