VSL sodba in sklep II Cp 2566/2011

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.062,72 EUR stroškov za zastopanje v pritožbenem postopku v 15 dneh od vročitve te odločbe. Sicer vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 34.217,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dne njihovega plačila dalje in zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo 208,65 EUR in 292,11 EUR, obeh z zahtevanimi zamudnimi obrestmi). Z izpodbijanim sklepom je toženčevemu začasnemu zastopniku priznalo stroške za zastopanje v znesku 1.647 EUR in jih v višini 1.147 EUR naložilo v plačilo tožniku.

2Toženec je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev, da je toženec prejel vtoževane denarne zneske brez (veljavne) pravne podlage, je zmotna. Ugotovitev, da toženec v imenu družbe B., d.o.o., ni mogel podpisati pogodbe o tihi družbi, je napačna. Družba je bila v spornem obdobju organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo in je svojo pravnoposlovno voljo lahko izražala le prek pooblaščenca. Ker lahko zakoniti zastopnik podeli pooblastilo za zastopanje komurkoli in v kakršnikoli obliki, ni mogoče zgolj na podlagi podatkov iz sodnega registra presojati, ali je bil toženec upravičen v imenu nosilca tihe družbe podpisati pogodbo o tihi družbi. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je pogodbo o tihi družbi sklenil toženec kot fizična oseba. Tožnik sam je navedel, da je s premoženjskim vložkom v družbo B. želel pridobiti pravico do udeležbe pri njenem dobičku in da je mislil, da sklepa pogodbo z družbo. Toženec torej ni sklenil pogodbe v svojem imenu in za svoj račun, temveč le kot pooblaščenec družbe. Četudi toženec v času sklenitve pogodbe ne bi imel veljavnega pooblastila, pa je bila ta pomanjkljivost nedvomno odpravljena s podelitvijo prokure. Ker pogodba o tihi družbi ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu, njena vsebina in podlaga pa niso v nasprotju z moralnimi načeli, ni nična. V primeru ničnosti pa bi bila k vrnitvi plačanega zavezana družba in ne toženec. V primeru morebitne toženčeve prevare jo je tožnik imel možnost izpodbijati, a tega ni storil. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožnik je v pritožbi zoper sklep o plačilu stroškov začasnega zastopnika navedel, da je v posel, ki je predmet pravde, vložil vse prihranke in najel kredit, toženec pa ga je ogoljufal, nato pa pobegnil. V pravdi je z zahtevkom uspel, kljub temu pa mora plačevati še za toženčevega odvetnika. Trdi, da prejema 714 EUR plače, da je plačal že 700 EUR za sodno takso in 500 EUR za začasnega zastopnika. Prosi, da ga sodišče oprosti plačila 1.147 EUR in mu dopusti dostojno življenje, ker denarja za plačilo preprosto nima.

4Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6Dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, so naslednje:

- da sta tožnik in toženec 3. 2. 2004 podpisala pogodbo o tihi družbi,

- da iz te listine izhaja, da naj bi jo sklenila toženec kot podjetnik in lastnik družbe B., d.o.o., in tožnik kot tihi družbenik,

- da je bil v času sklenitve pogodbe kot zakoniti zastopnik družbe v sodnem registru vpisan A. S.,

- da je toženec v družbo vstopil 4. 3. 2004 in je bil tedaj vpisan kot prokurist družbe,

- da tožnik na podlagi listin, ki mu jih je dal toženec, ni mogel vedeti, kdo je bil ob sklepanju pogodbe o tihi družbi zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o.,

- da je tožnik nakazal posamezne denarne zneske neposredno tožencu kot fizični osebi.

7Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče, da do sklenitve pogodbe o tihi družbi ni prišlo, ker toženec ni mogel podati pravnoveljavnega soglasja za sklenitev pogodbe. Ker ni bilo podlage za prehod tožnikovega premoženja, tj. denarnih zneskov, ki jih je tožnik izročil tožencu, so podani vsi elementi neupravičene obogatitve. Četudi je do pogodbe prišlo, bi bila taka pogodba nična, ker bi bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) o tihi družbi in njenem zastopanju in v nasprotju z moralnimi načeli (toženec je v pogodbi navedel nepravilne podatke in tožniku predložil dokumente, v katerih je bil pravi zakoniti zastopnik družbe izbrisan). Toženčev ugovor, da je bila pogodba izvršena, je zavrnjen z utemeljitvijo, da ni mogla biti izvršena, ker ni bila nikoli sklenjena. Z obrazložitvijo, da nosilec tihe družbe ni podal naknadne odobritve in da toženec ni dokazal, da bi bil pooblaščenec družbe B., d.o.o., je zavrnjen tudi ugovor, da je bila pogodba naknadno odobrena.

8Stališče izpodbijane sodbe, da pogodba ni bila sklenjena, je materialnopravno pravilno. V skladu s 73. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek). Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila veljavno sklenjena (tretji odstavek 73. člena). Toženec ne nasprotuje pravilnosti ugotovitve, da ob sklenitvi pogodbe ni bil nosilec tihe družbe, kot je bilo navedeno v listini z naslovom pogodba o tihi družbi. Poleg tega niti v pritožbi ne navaja več od abstraktne možnosti, da bi bil lahko v skladu s predpisi njen pooblaščenec. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženec, na katerem je bilo dokazno breme v zvezi s to trditvijo, ni dokazal obstoja takega pooblastila, je tako pravilna. Nekonkretizirana je tudi trditev, da je podelitev prokure pomenila odobritev prej sklenjene pogodbe. Na obstoj odobritve je sicer mogoče sklepati tudi iz konkludentnih dejanj, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine sklepanja pogodbe in plačevanja denarnih zneskov ne omogočajo takega sklepa, drugih trditev, ki bi utemeljevale nasprotno stališče, pa toženec ni podal.

9Ker je zahtevek za vrnitev danega utemeljen že na podlagi ugotovitve, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, ni bilo treba preizkusiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da bi bila pogodba tudi v primeru, če bi bila veljavno sklenjena, nična.

O pritožbi zoper sklep

10Ko je bilo ob vročanju tožbe v odgovor ugotovljeno, da je toženčevo prebivališče neznano, in ko je tožnik založil stroške, je sodišče tožencu na podlagi določb 82. člena ZPP postavilo začasnega zastopnika. S tem so bile podane predpostavke za obravnavanje zadeve. V nasprotnem primeru bi moralo namreč sodišče tožbo zavreči (peti odstavek 82. člena ZPP).

11Z izpodbijanim sklepom je sodišče odmerilo stroške, ki so nastali z zastopanjem tožene stranke do konca glavne obravnave, in jih v višini razlike med založenim predujmom in priznanimi stroški naložilo v plačilo tožniku. Podlago za naložitev plačila predstavljajo prej navedene določbe 82. člena ZPP, da bi bila ugotovljena višina priznanih stroškov zmotna, pa toženec ne trdi.

12Kot odgovor na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da bi okoliščine v zvezi s premoženjskim stanjem mogel uveljavljati v prošnji za oprostitev plačila stroškov postopka, podanim v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 do 23/2008 – v nadaljevanju ZBPP). Ker je po določbah tega zakona mogoče doseči le oprostitev plačila stroškov, nastalih po dnevu vložitve prošnje (11. člen ZBPP), tožnikov predlog pa se izrecno nanaša le na plačilo stroškov zastopanja v postopku na prvi stopnji, ki so nastali pred tem, s pritožbo ne bi mogel uspeti niti v primeru, če bi jo šteli kot predlog za oprostitev plačila stroškov začasnega zastopnika.

13Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tako toženčevo pritožbo zoper sodbo kot tožnikovo pritožbo zoper sklep kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi (v zvezi s pritožbo zoper sklep stroški niso bili priglašeni), sama trpita vsak svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik dolžan založiti (potrebne) stroške začasnega zastopnika in da je torej to njegov strošek postopka (151. člen v zvezi s petim odstavkom 82. člena ZPP), in glede na to, da je za odločitev o stroških pritožbenega postopka pristojno pritožbeno sodišče (prvi odstavek 165. člena ZPP), je sestavni del pritožbene odločbe tudi odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do povrnitve tega stroška in v kakšni višini. Ker vložitev pritožbe pomeni uresničitev toženčeve pravice do pravnega sredstva, gre kljub njeni kasneje ugotovljeni neutemeljenosti za potreben strošek. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi je utemeljen strošek za zastopanje v postopku s pravnimi sredstvi (865,60 EUR) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR), oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost. O tožnikovi obveznosti založitve zneska potrebnih pritožbenih stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje.