VSL sodba I Cp 1649/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča I 600/2007 z dne 21. 12. 2007 v 1. točki izreka za glavnico v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 24. 08. 2007 dalje, ter v celoti v 3. točki izreka. V presežku, ki se nanaša na zamudne obresti od glavnice za čas od 08. 10. 2004 do 23. 08. 2007, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 141,63 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da ni bila vinjena oziroma je prepričana, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, tega ni dokazala. Policist, ki je opravljal preizkus alkoholiziranosti, bi moral tožencu odrediti strokovni pregled, saj je bil toženec poškodovan ter v šoku in preizkusa ni mogel opraviti. Poškodbe, ki jih je utrpel toženec so bistvene in je bil zaradi tega predlagan izvedenec medicinske stroke. Ob takšnih poškodbah in ob upoštevanju strahu, ki ga vsak utrpi ob prometni nesreči, preizkusa alkoholiziranosti ni mogel opraviti pravilno. Toženec ni ničesar zavestno odklanjal. Policijski postopek ni potekal ustrezno. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov, saj sta se določenih stvari spomnila podrobno, določenih pa ne. V zvezi z ugotovitvami policistov, da je ob nesreči toženec imel močan zadah po alkoholu, zapletajoč govor in opotekajočo hojo, meni, da gre za splošne policijske navedbe, ne da bi bilo to kakorkoli izkazano. Sodišče je tožeči stranki nepravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 24. 08. 2007 dalje, saj to pomeni, da se s tem poveča znesek, ki je zakonsko določen kot najvišji možni znesek, ki ga tožeča stranka lahko zahteva od toženca. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

5Iz navedb tožeče stranke, ki jih sodišče prve stopnje povzema v obrazložitvi sodbe, izhaja, da je bila tožena stranka, ki je imela s tožečo stranko sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, udeležena v prometni nesreči dne 07. 08. 2004 v Brežicah. Po trditvah tožeče stranke je bila tožena stranka povzročitelj prometne nesreče, zaradi dejstva, da je upravljala vozilo pod vplivom alkohola, pa naj bi izgubila svoje zavarovalne pravice skladno s 4. točko 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-03). Tožeča stranka je oškodovancu 08. 10. 2004 plačala škodo na vozilu in s tožbenim zahtevkom uveljavlja povračilo izplačane odškodnine do zneska, ki ga določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), to je 8.345,82 EUR s pripadki.

6Glede na zgoraj navedene dejanske trditve tožeče stranke predstavljajo pravno podlago tožbenega zahtevka določba 2. in 3. odstavka 7. člena ZOZP, sklenjena zavarovalna pogodba med tožečo in toženo stranko ter splošni pogoji AO-03 (v nadaljevanju Splošni pogoji) kot sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe.

7Tožeča stranka z navedeno tožbo torej uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve zavarovalne pogodbe oziroma zahtevek za povračilo izplačane odškodnine tretji osebi s trditvijo, da je zavarovanec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, vozil oziroma ravnal v nasprotju z določilom 3. odstavka 7. člena ZOZP oziroma Splošnimi pogoji (vožnja vozila pod vplivom alkohola). Za tovrstno odškodninsko odgovornost, ki se uveljavlja s t.i. „regresno tožbo“, pa zakon in Splošni pogoji določajo tudi, katera protipravna dejanja voznika predstavljajo podlago za odškodnino, predpisujejo pa tudi dokazna pravila in ekskulpacijske razloge. Tako ima zavarovalnica na podlagi 4. točke 3. odstavka 7. člena ZOZP v zvezi z 2. odstavkom istega člena in 4. točko 1. odstavka 3. člena v zvezi s 3. odstavkom istega člena Splošnih pogojev, pravico od zavarovanca, ki je izgubil svoje pravice iz zavarovanja, ker je vozilo upravljal pod vplivom alkohola, uveljavljati povračila izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, zavarovanec pa po 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO-03 lahko dokaže, da nastanek škode ni v vzročni z njegovo alkoholiziranostjo. Že citirani Splošni pogoji v 4. odstavku 3. člena tudi opredeljujejo, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Med drugim je takšna domneva vzpostavljena, če se ne glede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti, pa tudi v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče.

8Glede na takšno pravno podlago, predvsem pa Splošne pogoje, ki sicer vsebujejo izpodbojno domnevo o tem, kdaj se šteje, da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, je bila tožeča stranka dolžna trditi, da obstajajo okoliščine, ki takšno domnevo alkoholiziranosti vzpostavljajo in takšne okoliščine tudi dokazati, tožena stranka pa je imela možnost takšno zakonsko domnevo nato izpodbiti oziroma zatrjevati in dokazovati, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Dokazno breme tožeče stranke torej ni obsegalo dokaza dejanske alkoholiziranosti, kot to zmotno meni pritožnik, ampak dejstev, ki v skladu s splošnimi pogoji takšno domnevo vzpostavljajo.

9Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na zgoraj navedeni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Pritožbeno sodišče tako nima nikakršnega dvoma v pravilnost dejanske ugotovitve prvega sodišča, da toženec preizkusa alkoholiziranosti ni bil pripravljen opraviti v skladu z navodili proizvajalca in se je posledično s tem izmaknil preizkusu, prav tako pa ne v ugotovitev, da je ob škodnem dogodku kazal znake alkoholiziranosti. Pritožnik s tem, ko ponavlja, da je bil ob nezgodi hudo poškodovan in da preizkusa zato ni bil sposoben pravilno opraviti in da je vprašljiva verodostojnost zaslišanih policistov, v to ne more vzbuditi dvoma, saj takšne trditve nimajo nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Izpovedba toženca je tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljiva in v določenih delih nelogična, kar je vse že pojasnilo prvo sodišče. Po drugi strani pa izpovedbi obeh policistov potrjujeta zapisnik PP Brežice z dne 17. 09. 2007 (priloga A4) in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 07. 08. 2004, ki sta javni listini. Javna listina pa ima na podlagi 224. člena ZPP posebno dokazno vrednost, saj dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Tako iz obeh zapisnikov izhaja, da pritožnik kljub pojasnilom policista, ni bil pripravljen opravljati preizkusa pravilno, v skladu z navodili proizvajalca; da ni odklonil preizkusa iz zdravstvenih razlogov; pa tudi to, da tožena stranka zdravniške pomoči ob nesreči ni iskala in ni bila vidno poškodovana, imela pa je močan zadah po alkoholu. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je tudi podpisala. Pritožnik, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, dokaznega bremena, da ta dejstva, ki kot rečeno izhajajo iz zapisnikov, niso resnična, ni zmogel. Toženec je v postopku res „po potrebi“ predlagal tudi izvedenca medicinske (oziroma psihiatrične stroke), vendar pa pritožbeno sodišče soglaša, da je bil ta dokazni predlog premalo substanciran in ga je zato prvo sodišče utemeljeno zavrnilo. Predlog, da se določen dokaz izvede „po potrebi“ je nejasen, pritožnik pa kljub pozivu sodišča, da pomanjkljivosti glede svojih dokaznih predlogov odpravi (primerjaj zapisnik z dne 09. 11. 2010) tega ni storil. Ob tem pritožbeno sodišče pritožnika še opozarja, da je angažiranje izvedenca medicinske oziroma psihiatrične stroke predlagal, ko je trdil, da se za nesrečo ne čuti odgovornega, da ni vozil pod vplivom alkohola in da je ob sami nesreči utrpel več poškodb. Jasno je, da izvedenec medicinske oziroma psihiatrične stroke dejstva, ali je toženec v času nezgode vozil pod vplivom alkohola ali ne, (za nazaj) ne bi mogel ugotoviti, dejstvo, da je toženec utrpel več poškodb, pa je razvidno iz medicinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu in postavitev izvedenca zato ni bila niti potrebna. Da bi s tem dokaznim predlogom želel dokazovati še kaj drugega (da preizkusa alkoholiziranosti iz zdravstvenih razlogov (zaradi poškodb) ni mogel pravilno opraviti, pa iz njegovega dokaznega predloga, kot rečeno, ne izhaja.

10Neutemeljeni so tudi očitki, da je policijski postopek potekal neustrezno. Po 120. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki je veljal v času, ko je prišlo do prometne nesreče, je bil policist dolžan odrediti strokovni pregled le v primeru, če je udeleženec preizkus z alkotestom opravil, nato pa odklonil podpis zapisnika, če je odklonil preizkus iz zdravstvenih razlogov ali v primeru, če je preizkus sicer opravil, oporekal pa je rezultatu. V konkretnem primeru ni prišlo do nobene od navedenih situacij. Če udeleženec preizkusa ni opravil tako kot je predpisal proizvajalec, je policist v skladu s 3. odstavkom 120. člena to zgolj zapisal v zapisnik, odredil prepoved vožnje in odvzem vozniškega dovoljenja. Do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru.

11Ker je torej tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku dokazala, da se je toženec s tem, ko je sicer pristal na preizkus alkoholiziranosti, vendar pa ga ni opravil v skladu z navodili proizvajalca, izmaknil preizkusu (primerjaj 4. točko 1. odstavka, točka c) Splošnih pogojev), poleg tega pa tudi to, da je kazal očitne znake alkoholiziranosti (4. točka 1. odstavka, točka a) splošnih pogojev) in torej velja domneva, da je vozilo upravljal pod vplivom alkohola in torej kršil zavarovalno pogodbo, je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevku tožeče stranke v pogledu glavnice ugodilo, pravilna.

12Pravilna je odločitev tudi v obrestnem delu. ZOZP sicer res omejuje višino povračilnih zahtevkov, vendar pa se to nanaša le na znesek škode, ne pa na zamudne obresti, do katerih je zavarovalnica upravičena, če njen zavarovanec, ki je kršil zavarovalno pogodbo, svoje obveznosti pravočasno ne izpolni. Odločitev prvega sodišča je v tem pogledu zato materialnopravno pravilna.

13Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.