VSK sklep CDn 8000000065/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor Republike Slovenije zavrnilo in v izpodbijanem delu (glede vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti pri parc. št. 839/2 k.o. Š.) sklep z dne 07.06.2011 potrdilo ter odločilo, da Republika Slovenija sama krije ugovorne stroške.

Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija. Navaja, da sodišče ni opravilo vpisa pridobljene pravice upnice na nepremičnini s parc. št. 839/2 k.o. Š.. Ta parcela predstavlja splošni skupni del stavbe, na katerem imajo vsakokratni lastniki posameznih delov stavbe solastninsko pravico. Idealni delež dolžnika na predmetni nepremičnini je določen v višini 1031/10000. Zato bi moralo zemljiškoknjižno sodišče na deležu dolžnika dovoliti vknjižbo hipoteke in zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve. Sklicuje se na 139. člen SPZ, po katerem lahko na nepremičnini, ki je v lasti več oseb vsak solastnik ustanovi hipoteko na svojem idealnem deležu brez soglasja drugih solastnikov. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju s 17. členom ZZK-1, ki določa, da se skupno hipoteko vpiše pri vseh osnovnih pravnih položajih vsake nepremičnine, ki je predmet skupne hipoteke. Ob navedenem še poudarja, da je zemljiškoknjižno sodišče vezano na načelo formalnosti, saj na podlagi 124. člena ZZK-1 odloča o pogojih samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Pri tem je na listino, v konkretnem primeru je to sklep o zavarovanju Z 115/2011 z dne 14. 3. 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 3. 2011, vezano tudi vsebinsko. Takšno je tudi ustavljeno stališče sodne prakse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je za pritožnico sporen le nedovoljen predlagan vpis glede nepremičnine s parc. št. 839/2 k.o. Š.. V zvezi s to nepremičnino je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vpisana v zemljiški knjigi kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini št. 1 k.o. Š. in kot taka solastnina vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe v etažni lastnini. Tako ne drži pritožbena navedba, da je idealni delež dolžnika na predmetni nepremičnini določen v višini 1031/10000. Pogoji za dovolitev vpisa so določeni v 148. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Med drugim se vpis dovoli, če je dovoljen po stanju zemljiške knjige oz. če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis. Ker je ugotovljeno, da pri predmetni nepremičnini ni vpisan ne dolžnik kot solastnik, ne v takšnem deležu, kot zatrjuje pritožba, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlaganega vpisa. Ob povedanem tudi pritožbeno sklicevanje na 17. in 124. člen ZZK-1 oz. 139. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne more pripeljati do drugačne odločitve in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja pritožba, s to zadevo niso primerljivi, ker gre v tistih zadevah za to, da se pri zemljiškoknjižnem vpisu navede terjatev tako, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, ki je bil podlaga opravljenemu vpisu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).