VSRS Sklep II DoR 258/2017

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko podzakonski akt lokalne skupnosti brez izrecnega napotila in predpisanih meril v zakonu določi zavezanca za plačilo storitev obvezne javne gospodarske službe.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 167104/2015 z dne 30. 12. 2015, v delu, v katerem je bilo dolžniku (toženki) naloženo, da upniku (tožniku) plača znesek 4.855,98 EUR z obrestmi (kot so razvidne s I. točke izreka) in odmerjene izvršilne stroške, v celoti vzdrži v veljavi. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je po veljavnih predpisih toženka kot solastnica nepremičnin zavezanka za plačilo vode, čeprav jo porabljajo najemniki, in tudi stališče, da dogovor iz leta 2003, po katerem so najemniki sami plačevali vodo tožniku, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni veljaven že zaradi pomanjkljive oblike (ob tem se sklicuje na zadeve VS RS III Ips 98/2006, II Ips 110/2001, II Ips 255/2015 in III Ips 15/2015). Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali lahko podzakonski akt lokalne skupnosti brez izrecnega napotila in predpisanih meril v zakonu določi zavezanca za plačilo storitev obvezne javne gospodarske službe. V zvezi z navedenim vprašanjem poudarja, da pravdni stranki nikoli nista sklenili pogodbe o dobavi vode, v kateri bi podrobneje uredili medsebojna razmerja, Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) pa v prvem odstavku 59. člena določa, da je dolžan za obvezno gospodarsko službo plačevati "uporabnik" javne dobrine (v tem primeru vode). Meni, da pojem uporabnik označuje osebo, ki javno dobrino zares uporablja (in v konkretnem primeru je to najemnik). Nesprejemljivo je namreč, da lokalna skupnost pojem uporabnika in s tem zavezanca za plačilo definira z lastnim podzakonskim aktom, kot je bilo to storjeno z določbo 40. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec, brez kakršnegakoli pooblastila v ZGJS ali kakšnem drugem zakonu. Zaradi navedenega je odločitev sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvami 22., 33., 67., 87 in 153. člena Ustave. Nadalje predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali so ustno/konkludentno sklenjene pogodbe veljavne, če pisna oblika pogodbe ni posebej predpisana (in ob tem opozarja na prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika).

4Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena istega zakona).