VSRS Sodba II Ips 1044/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je zatrjeval, da je priposestvoval nepremičnino parc. št. 2578/1 k.o. ... in je zato od sodišča zahteval, naj najprej ugotovi, da je lastnik te nepremičnine, nato pa tožencu naloži še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo to lastninsko pravico lahko vknjižil v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da njegova posest ni bila zakonita, ker je šlo za kmetijsko zemljišče in bi morala biti pogodba o odsvojitvi zemljišča sklenjena v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj sodišče sodbo sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da po določbi četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) postane dobroverni posestnik lastnik nepremičnine s priposestvovanjem po preteku 20-letne posesti, da pa je bila priposestvovalna doba z določbo prvega odstavka 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) skrajšana na deset let. Navaja, da za pridobitev lastništva ni bila potrebna zakonita posest, ampak samo dobroverna, ta pa izhaja že iz same darilne pogodbe in je nastopila tedaj, ko je bilo zemljišče tožniku izročeno. Poudarja, da je to potrdil tudi toženec v zadevi P 203/2005 Okrajnega sodišča v Piranu, višje sodišče pa ni pojasnilo, od kdaj so prepovedni dokazi z vpogledom v izpovedbo priče v drugem postopku, saj se je ta razlikovala od izpovedbe v tem postopku. Navaja, da je samovoljna razlaga sodišča druge stopnje, da ZPP dokaza z vpogledom in branjem izpovedbe ene od strank v drugi zadevi ne pozna. Toženec opozarja, da je Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v drugem odstavku 107. člena določal, da se ničnost ne more uveljaviti, če je prepoved manjšega pomena in če je pogodba že izvršena. Navaja, da je toženec sam povedal, da je bila kmetija odščitena že kmalu po letu 1990 in da so tedaj nastopile možnosti, da bi se sklenil ustrezen pravni posel, kar se je tudi zgodilo, saj je bila kasneje sklenjena tudi prodajna pogodba.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6SPZ je v 269. členu določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ. V drugem odstavku 269. člena SPZ je določeno, da sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.

7Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklepali pogodbo glede zemljišča, ki je bilo najprej del zaščitene kmetije, po tem, ko kmetija ni bila več zaščitena, pa je sporno zemljišče predstavljalo kmetijsko zemljišče. Prodaja kmetijskih zemljišč je zaradi njihovega posebnega varstva urejena z prisilnimi določbami ZKZ. ZKZ določa poseben postopek prodaje, ki poteka z objavo ponudbe na oglasni deski pristojne upravne enote, v tem postopku pa lahko predkupni upravičenci tudi uveljavljajo svojo pravico do prednostnega nakupa kmetijskega zemljišča. Ta institut predkupne pravice je namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni predelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Pogodba o odsvojitvi kmetijskega zemljišča, ki ni sklenjena v skladu s prisilnimi določbami ZKZ, je nična (103. člen ZOR).

8Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno ocenili, da tožnik ni bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, saj bi glede na to, da pogodbe ni sklepal po prisilnih predpisih ZKZ, moral vedeti, da je taka pogodba nična.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno odločili, da na podlagi nične pogodbe tožnik ne more uveljavljati niti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja, niti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa je tudi pravilna odločitev, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo predlog za vpogled v zapisnik o zaslišanju priče v drugem pravdnem postopku, saj ta dokaz v tem postopku glede na povedano nikakor ne bi mogel biti pravno pomemben.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP).