UPRS sodba III U 31/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, št. 12209- 60/2009-04 z dne 20. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo št. 12209-60/2009-04 z dne 20. 1. 2010, je Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS (v nadaljevanju Ministrstvo) odločilo, da se predlog tožnice za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v višini 443,40 EUR in zakonitih zamudnih obresti zavrne. V obrazložitvi odločbe se Ministrstvo sklicuje na Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/07-UPB, 23/07-popr., 41/07-popr., 122/07-odl. US in 73/08, v nadaljevanju ZSV). Glede na določbo 41. člena ZSV se šteje, da gre pri denarni socialni pomoči, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe centra za socialno delo, ta pa je bila kasneje na podlagi zakonskih določb odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen, za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. O vračilu neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe odloči pristojni center za socialno delo. Neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč je upravičenec dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Center za socialno delo in upravičenec pa lahko skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Odlog plačila se lahko dogovori največ za čas treh let. V 5. odstavku 41. člena ZSV pa je tudi določeno, da lahko Ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov ali prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Vlogo s podatki o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov upravičenec vloži pri centru za socialno delo. Center za socialno delo pa na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca, v zvezi s tem poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev Ministrstvu. Ministrstvo se sklicuje še na Zakon o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 109/08 in 49/09, v nadaljevanju ZJF), ki ga je pri izvajanju postopkov odpisa dolga potrebno upoštevati kot sistemski zakon. Po določbi 77. člena ZJF se lahko odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga samo iz razlogov, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če zaradi neunovčljivosti premoženja dolžnika terjatve ni mogoče izterjati.

V obravnavanem primeru je Center za socialno delo Postojna dne 22. 12. 2008 izdal odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 443,40 EUR v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je nato vložila predlog za odpis te obveznosti, v katerem prosi za odpis, ker je v težki socialni stiski. Obenem se tudi ne strinja z vračilom dolga. Res je sicer pozabila sporočiti, da dela, vendar je plača v višini 374,00 EUR, ki jo je v tistem času prejemala, premajhna za preživetje in zato prosi za odpis dolga. Hkrati pa je vložila tudi pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Postojna, s katero ji je bilo naloženo navedeno vračilo. To pritožbo je Ministrstvo z odločbo z dne 6. 10. 2009 zavrnilo. Center za socialno delo Postojna pa je v okviru predhodne obravnave predloga preveril navedbe tožnice in nato potrdil navedbe ter še pojasnil, da tožnica nima premoženja in prihrankov, da se trenutno preživlja le z denarno socialno pomočjo zase in za sina A.A. v višini 372,73 EUR in da, skladno z dogovorom med njo in očetoma njenih otrok prejema otroški dodatek v višini 553,93 EUR. Center za socialno delo Postojna je še navedel, da razen A.A. otroci dejansko ne živijo s tožnico in bo po njihovi oceni dolgovani znesek težko izterjati, ker tožnica nima prihodkov ali premoženja, s katerim bi lahko poplačala dolg. Iz navedenega izhaja, da je tožnica trenutno v slabem socialnem in materialnem stanju. Hkrati pa je tožnica delazmožna oseba, ki trenutno sicer ni zaposlena, ni pa ovir glede njenih sposobnosti za delo in je v bodoče mogoče pričakovati, da se bo zaposlila, če se bo aktivno vključila v iskanje zaposlitve. Ministrstvo tako ugotavlja, da vloga za odpis dolga neupravičeno prejete denarne socialne pomoči ni utemeljena. Zaradi trenutnega slabega socialno materialnega položaja pa so odprte možnosti obročnega plačila dolga ali odloga plačila dolga, kar pa je skladno s 4. odstavkom 41. člena ZSV v pristojnost centra za socialno delo.

Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila laično tožbo, v katero zlasti poudarja, da je v težki socialni situaciji in da bo v primeru, če bo morala vračati zahtevani znesek, ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih otrok. V zameno za vračilo je pripravljena opravljati tudi družbeno koristno delo. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih. Ponovno se sklicuje na določbe ZSV in na določbe Zakona o javnih financah.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se je Ministrstvo pri odločitvi oprlo na 5. odstavek 41. člena ZSV, kjer je določeno, da lahko Ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov ali prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Odločitev, da se dolg tožnice ne odpiše, pa temelji tudi na določbi 77. člena ZJF, po kateri se lahko odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga samo iz razlogov, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika terjatve ni mogoče izterjati.

Sodišče ugotavlja, da je v 41. členu ZSV v 5. odstavku, kot je navajalo Ministrstvo, sicer res določeno, da lahko Ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše. Vendar je ob tem spregledalo, da je v zadnjem delu 5. odstavka 41. člena ZSV določeno tudi, da se dolg odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Ob navedeni določbi je torej po presoji sodišča mogoče odločati o odpisu dolga upravičenca iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči le ob upoštevanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08 in 110/09, v nadaljevanju ZDavP-2), ki odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka ureja v 3. podpoglavju v 101. členu. Po določbi navedenega člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Skladno z določbo 4. odstavka 101. člena ZDavP-2 pa je podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu določil minister, pristojen za finance v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06), in sicer v Sedmem delu v členih od 29 do 39. Po navedenem je zato v obravnavanem primeru po presoji sodišča Ministrstvo pri izdaji odločbe odločilo, ne da bi upoštevalo določbe o odpisu, ki so v ZSV navedene kot kriterij za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete socialne pomoči, ki jo je tožnica kot upravičenka dolžna vrniti.

Stališče Ministrstva, da se tožnici navedeni dolg ne more odpisati ob upoštevanju zgolj določb ZSV in ZJF zato ni pravilno. Ker po navedenem temelji odločba na napačni uporabi materialnega zakona, je sodišče tožbi ugodilo, odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek.

V ponovljenem postopku bo treba tožničino zahtevo (ob ponovni preveritvi predpostavk za ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno prejeto socialno pomoč, ki jo je tožnica kot upravičenka dolžna vrniti) za odpis obravnavati ob upoštevanju celotne določbe 5. odstavka 41. člena ZSV in ob uporabi kriterijev, ki jih za odpis davčnega dolga določa ZDavP-2.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.