41. člen ZSV

Z izbrisom iz evidence brezposelnih oseb je prišlo do izključitvenega razloga iz 24. člena ZSV, zaradi katerega tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Po prvem odstavku te določbe do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Eden izmed takih razlogov pa je tudi neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo (tretja alineja drugega odstavka 24. člena ZSV).

Ker so bile odločbe o priznanju pravice do denarne socialne pomoči odpravljene s pravnomočno odločbo, je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo denarne socialne pomoči. Toženec je zato dolžan tožniku neupravičeno prejete zneske denarne socialne pomoči vrniti. Ugovor zastaranja je neutemeljen, ker gre za terjatev, ugotovljeno z odločbo pristojnega organa, ki zastara v 10 letih od njene vročitve.

Mesečni dohodek, ki ga prejema tožnik, presega 60 odstotkov osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve, zato je bilo treba njegovo vlogo za odpis neupravičeno prejete denarne socialne pomoči zavrniti. Tožnik pa lahko še vedno predlaga obročno plačilo dolga.

Toženka z delnim plačilom dolga (v višini glavnice) ni poplačala glavnice, temveč do delnega plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele nato pa se je do višine plačila začela poplačevati tudi glavnica. Toženka je zato dolžna tožnici plačati še preostali znesek glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po dnevu delnega plačila dolga.

Možnost oziroma nemožnost za izboljšanje materialnega pravnega položaja ni navedena med merili za odpis dolga, zato je toženka s tem, ko je sporno odločitev oprla na merilo, ki ga predpisi ne določajo, ni pa ugotavljala meril, ki jih predpisi določajo, kršila materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožnica je z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 22. 12. 2006 razveljavila odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči z dne 25. 10. 2006 in odločila, da toženki s 1. 1. 2007 preneha upravičenost do te pomoči. Ker je toženka denarno socialno pomoč za januar 2007 prejela neupravičeno, jo je dolžna vrniti.

Glede na določbo 3. odstavka 77. člena ZJF bi morala tožena stranka presoditi, ali bi bili nesorazmerni stroški izterjave glede na višino terjatve 181,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predvsem pa, ali je dolg glede na premoženje tožnika mogoče izterjati. Povedano drugače, ugotoviti bi morala, kaj obsega premoženje tožnika in presoditi, ali je premoženje tožnika mogoče unovčiti do te mere, da bi bilo sporni dolg mogoče izterjati.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bil toženec zaradi odklonitve ustrezne oz. primerne zaposlitve izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, je pristojni center za socialno delo razveljavil odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi te odločitve je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve upravičeno pri pristojnem sodišču začelo postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči.

Ker je tožnik za isto obdobje, za katero je bil na podlagi pravnomočne odločbe upravičen do denarne socialne pomoči, prejel lastni dohodek (nadomestilo za invalidnost), je tožena stranka za to obdobje utemeljeno presojala tožnikovo upravičenost do denarne socialne pomoči z novo odločbo, s katero je znižala znesek denarne socialne pomoči in odločila, da je tožnik razliko oziroma neupravičeno prejeto socialno pomoč dolžan vrniti.

Glede na celotno določbo 5. odstavka 41. člena ZSV je o odpisu dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči treba odločati ob upoštevanju ustreznih določb ZDavP-2.

Ker je s pravnomočno odločbo toženec odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, saj ji je bila naknadno za isto obdobje priznana in izplačana tudi pokojnina, je zaradi odpada pravne podlage tožnica dolžna preveč izplačane zneske denarne socialne pomoči vrniti tožencu.

S pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni več upravičena do denarne socialne pomoči, je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, zato je nastala njena obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov. O tem je toženec pravilno odločil z dopolnilno odločbo, ki se izda v primerih, ko pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.