VSK sodba Cp 1344/2010

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 14.200,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti pravdne stroške v znesku 914,16 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila.“

v ostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 306,86 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 9.11.2010 odločilo: - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 20.400,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh (prvi odstavek izreka); - višji zahtevek (za plačilo še 4.599,64 EUR) in zahtevek za zamudne obresti za čas od 19.3.2007 do 18.12.2007 je zavrnilo (drugi odstavek izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.775,81 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu pisnega odpravka sodbe in tečejo do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je med strankama bilo nesporno, da se dvigalo ni zaustavilo na nivoju tal, in da je zato podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Vendar pa pritožba meni, daj je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke o tožničini sokrivdi za nastali škodni dogodek. Navaja, da je tožena stranka navedla, da se je dvigalo ustavilo nekoliko nižje od nivoja tal, tako je pri izstopu nastala manjša stopnička. Tudi tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah navaja, da je pri ustavitvi dvigala prišlo do zamika, nastala je stopnička visoka od 6-7 cm, ob katero se je tožnica spotaknila, torej tudi tožeča stranka navaja, da se je dvigalo ustavilo pod nivojem tal. Zato je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe napačno povzema tožbene trditve, saj govori o zaustavitvi dvigala 6-7 cm nad tlemi. Se pa sodišče ne opredeli do edinega objektivnega dokaza v tem postopku, to je izpovedbe tožnice, ki je izpovedala, da se je dvigalo zaustavilo nad nivojem tal, in sicer približno 15 cm višje. Glede na dokazno breme, ob pomanjkanju nasprotnih argumentov, bi sodišče moralo upoštevati ta del tožničine izpovedbe. Tožnica je po padcu tam nekaj minut obležala, tako da je imela možnost in čas opaziti vzrok svojega padca. Tako bi ob pravilni dokazni oceni sodišče ugotovilo, da je do padca prišlo zaradi precej večje višinske razlike, slednje pa toliko bolj vodi do zaključka o tožničini soodgovornosti. Saj višja kot je razlika, lažje je opazna in od vsakega uporabnika dvigala pred izstopom iz dvigala je moč pričakovati, da bo pogledal, kam stopa. Zaustavite dvigala v popolnem nivoju s tlemi (z milimetrsko natančnostjo) je praktično nemogoča. Zato je v vsakem primeru potrebna previdnost. Ob dejstvu, da je bila razlika med nivojema nekaj centimetrov, da sta bila tako dvigalo kot hodnik dobro osvetljena, da je bila tožnica redna obiskovalka tega prostora in ga je zato dobro poznala, in da tožnici ni ničesar oviralo njen pogled naprej, je zaključek sodišča o njenem neprispevku k nastalem škodnem dogodku napačen. Tožena stranka vztraja, da je tožnica 50% soodgovorna. Pritožba tudi meni, da je sodišče previsoko odmerilo denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. V zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami navaja, da poškodba ni zahtevala operativnega posega, temveč zgolj imobilizacijo, glede na trajanje in intenziteto telesnih bolečin pa tožnica, ob pravilni uporabi materialnega prava, ni upravičena do denarne odškodnine nad že pred pravdo priznanim zneskom. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je že pred poškodbo tožnica trpela vrsto tegob in omejitev kot posledico starostnih in bolezenskih težav, zaradi česar je bila težko pokretna, gibljivost vseh sklepov pa je bila izpod normalne. Poškodba je le še dodatno poslabšala njeno stanje, glede na poprečno starost ženske populacije in s tem pričakovanim trajanjem duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost pa ji ne gre višja odškodnina, od že priznane pred pravdo. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti, pa pritožba navaja, da tožnica v tej smeri ni podala nikakršnih trditev, zato sodišče ni imelo podlage za prisojo kakršnekoli odškodnine. Poleg pomanjkanja skaženosti v subjektivnem smislu pa te tudi v objektivnem smislu ni, saj za 1 cm zadebeljena golen brez opaznih in motečih ran oz. brazgotin navzven ni opazna, kaj šele moteča. Glede na tožničino starost tudi uporaba bergel ne povzroča zgražanja oz. pozornosti drugih. Zato do denarne odškodnine tožnica ni upravičena. Tožena stranka zato predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega dela sodbe s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Drži kar navaja pritožba, in sicer: - da je tožena stranka v tožbenih navedbah zatrjevala, da je pri zaustavitvi dvigala nastala stopnička visoka 6-7 cm, ob katero se je tožnica spotaknila in padla (I. točka tožbe); - da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da se je dvigalo zaustavilo nekoliko nižje od nivoja tal, in je zaradi tega nastala manjša stopnička (2. točka odgovora na tožbo, listovna št. 9); - da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v petem odstavku na drugi strani sodbe napačno navaja, da je tožnica v tožbi trdila, da se je dvigalo ustavilo nad tlemi in - da je tožnica izpovedala, da se je dvigalo ustavilo približno 15 cm, nad tlemi (prvi odstavek njene izpovedbe na listovna št. 26). Vendar pritožba spregleda, da je tožnica tudi izpovedala, da je padla in da ni gledala. Do celotne tožničine izpovedbe v zvezi z razliko med ustavljenim dvigalom in tlemi se je sodišče prve stopnje opredelilo (peti odstavek na strani dva sodbe) in s podanimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožba ne uspe omajati. Sploh upoštevaje, da je že tožena stranka sama v odgovoru na tožbo zatrjevala, da se je dvigalo ustavilo nekoliko nižje. Ta izraz pa prej označuje razliko 6-7 cm, kot zatrjuje tožnica in ugotavlja sodišče prve stopnje, kot 15 cm, kot je izpovedala tožnica, za kar pa niti ni bila prepričana. Zato je zatrjevanje v pritožbi, da je do padca prišlo zaradi precej višje razlike, neutemeljeno. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kaj vse se po mnenju tožene stranke pričakuje od vsakega uporabnika, pa so ob neizpodbiti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni na silo sama odprla vrat dvigala in nato izstopila, neutemeljene. Glede na to, da je uporaba dvigala v današnjem času nekaj povsem vsakdanjega, in da se je dvigalo v obravnavanem primeru samo ustavilo in odprlo vrata, kot je to sicer tudi običajno, po oceni pritožbenega sodišča ni bila s strani tožnice potrebna nobena posebna pozornost pri izstopu (drugače bi bilo, če bi tožnica sama na silo odprla vrata ali bi se vrata le deloma odprla, potem bi bilo to opozorilo, da se dvigalo ni ustavilo na običajnem nivoju) in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe (prvi odstavek na strani štiri sodbe). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožničina soodgovornost ni podana, je pravilna.

Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora sodišče pri odločanju upoštevati tudi drugo načelo, ki od njega terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Upoštevaje navedeno pa je, po oceni pritožbenega sodišča, izpodbijana odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi skaženosti napačno odmerjena.

Upoštevaje v izpodbijani sodbi ugotovljene dejanske okoliščine v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem (srednje hude bolečine 5 dni, hujše bolečine 1 dan, ob razvoju erizipela hude bolečine 5 tednov, lažje bolečine 2 tedna, 56 dni hospitalizacije, pet retngenskih slikanj, en CT pljuč, ob hospitalizaciji je imela gnojne mehurje in vročino, dali so ji kateter) in veljavno sodno prakso (primerjaj mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, stran 421), je primerna odškodnina za to obliko škode v višini 5.8000,00 EUR (šest povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS v času odločanja).

Ne drži pritožbena trditev, da tožnica ni podala ustreznih trditev glede vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (točka 4./IV. tožbe), jih pa s svojo izpovedbo ni potrdila. Glede na to, da se odškodnino iz naslova skaženosti prisodi le, če je podan tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode, v obravnavanem primeru za to ni bilo pogojev, saj ni podan subjektivni kriterij. Zato tožnica za to obliko škode, po oceni pritožbenega sodišča, ni upravičena do odškodnine.

S svojimi navedbami pa pritožba ni uspešna v delu, ko izpodbija odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba v celoti spregleda ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica pred obravnavano poškodbo (zlom čašice lopatice v desnem ramenskem sklepu, udarnina desne goleni, kot zaplet pa komplicirano bakterijsko vnetje kože in mehkih tkiv desne goleni - erisipelas complicata) skrbela za bolnega moža, sedaj tega ni več zmožna in je zaradi tega mož moral v dom, sedaj sama rabi pomoč druge osebe, ne more več iz hiše, ne more se počesati, umiti, težave ima pri oblačenju, ne more dvigniti niti lažjih predmetov nad nivo horizontale, pri hoji že za krajše razdalje (10 m) rabi bergle. Upoštevaje navedeno in veljavno sodno prakso (primerjaj mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, stran 421), je odmerjena odškodnina v celoti primerna in je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost 11.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnica ni upravičena do odškodnine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je primerna odškodnina za strah 500,00 EUR in za tujo pomoč in dražjo prehrano 200 EUR. Na podlagi navedenega znaša odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo 18.000,00 EUR. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici že plačala 3.605,00 EUR, kar na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 3.799,64 EUR, je tožena stranka dolžna tožnici plačati še 14.200,36 EUR. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta elineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako kot izhaja iz prvega odstavka navedene odločbe. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je na podlagi 165. člena ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožeča stranka je v postopku uspela s 57%, toženka pa s 43%. Upoštevaje s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno višino pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.525,06 EUR in tožene stranke v višini 1.221,21 EUR, je glede na dosežen uspeh v pravdi tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.439,28 EUR, tožena stranka pa 525,12 EUR, kar pomeni, da je po medsebojnem pobotu navedenih zneskov tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki na račun njenih stroškov postopka znesek 914,16 EUR.

Ker je tožena s svojo pritožbo delno uspela (37%), ji je tožeča stranka dolžna od skupnega zneska ugotovljenih stroškov pritožbenega postopka v višini 829,36 EUR (750 točk sestava pritožbe, 2% materialnih stroškov, 20% DDV - 421,35 EUR + sodna taksa za pritožbo - 408,01 EUR), povrniti znesek 306,86 EUR v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.