VSL sodba I Cp 866/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v 1. točki izreka tako, da se izvršilni sklep Ig 2006/01255 z dne 16. 12. 2006 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo zneska v višini 3.387,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v višini 187,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 dalje do plačila,
- v 2. točki izreka pa tako, da tožeča stranka sáma krije svoje pravdne stroške.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kranju Ig 2006/01255 z dne 6. 12. 2006 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.387,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 187,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 562,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da citirani izvršilni sklep v celoti razveljavi v 1. in 3. točki izreka, tožeči stranki pa naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj toženi stranki kljub pozivom ni bil vročen sklep Okrajnega sodišča v Kranju, Ig 1255/2006 z dne 1. 6. 2009, s katerim je sodišče odločilo, da se postopek nadaljuje z upnikom A. leasing d.o.o. S takšnim postopanjem toženi stranki ni bila dana možnost pritožbe zoper navedeni sklep, upoštevajoč pojasnjeno pa citirani sklep še ni mogel postati pravnomočen. Nadalje izpodbija zaključek sodišča, da se je tožena stranka s podpisom predmetne pogodbe o leasingu zavezala kot porok in se s tem zavezala k plačilu celotne obveznosti iz pogodbe. Iz predmetne pogodbe sicer izhaja, da je tožena stranka navedena kot porok, vendar pa se s svojim podpisom nikakor ni zavezala kot porok. Kot ugotavlja tudi sodišče, mora biti poroštvena izjava v skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana v pisni obliki, sicer je nična. Zgolj označba tožene stranke kot poroka in določila splošnih pogojev ne morejo nadomestiti zakonsko zahtevane oblike in vsebine poroštvene izjave. Opozarja tudi, da s podpisom in izročitvijo menic ni nastala obveznost tožene stranke za izpolnitev dolžnikove obveznosti, temveč navedeno dejanje tožene

stranke pomeni zgolj zavarovanje obveznosti (tako tudi sodba VSL I Cp 3952/2008 z dne 8. 4. 2009). Glede višine vtoževane obveznosti pa ponavlja, da tožeča stranka tekom postopka ni v celoti pojasnila končnega izračuna terjatve, saj ni jasno opredelila, na podlagi česa utemeljuje višino svojega tožbenega zahtevka. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2010 je zgolj prepisala vsebino „Izpisa zapadlih in nezapadlih postavk iz knjigovodske evidence“ z dne 25. 4. 2006 (v nadaljevanju Izpis), z ničimer pa ni pojasnila, kako je prišla do izračuna posameznih postavk. Meni, da tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati plačila nezapadlih postavk. Glede izračuna višine posamezne postavke Izpisa pa tudi ni podala ustreznih trditev. Iz trditev in dokaznih listin tožeče stranke nadalje ni razvidno, da bi le-ta upoštevala delna plačila tožene stranke, ki jih je sicer sáma priznavala. Prav tako ni pojasnila, na podlagi česa je obračunala diskontne obresti. Zaradi splošnosti trditev tožeče stranke, se tožena stranka ni mogla uspešno braniti zahtevka, zato tudi ni na mestu očitek sodišča prve stopnje, da tekom postopka ni podala konkretnih navedb o tem, zakaj je izračun zmoten.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala od tožene stranke kot poroka odškodnino za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve leasing pogodbe s strani leasingojemalca, tj. družbe, katere zakoniti zastopnik je bila tožena stranka. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot leasingodajalec odstopila od leasing pogodbe zaradi zamud glavnega dolžnika s plačili, s katerimi je le-ta uresničil pogodbeno dispozicijo za pridobitev odstopnega upravičenja leasingodajalca. Četudi v trenutku odstopa od pogodbe še niso zapadle v plačilo vse anuitete po načrtu, je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo vseh še nezapadlih obrokov, diskontiranih na dan odstopa, skupaj s stroški, ki jih je imela s sklenitvijo pogodbe, saj je bila do povračila navedenih zneskov v primeru odstopa upravičena na podlagi Splošnih pogojev, na katere se je sklicevala pogodba.

Med strankama je bilo tekom postopka sporno, ali se je tožena stranka s pogodbo, ki je vsebovala višino obveznosti leasingojemalca (tj. višino in število posameznih anuitet) in je v glavi vsebovala označbo tožene stranke kot poroka, tožena stranka pa jo je v nogi pogodbe pod takšno označbo tudi podpisala, dejansko in pravno veljavno zavezala kot porok. Tožena stranka je ugovarjala, da takšen zapis ne ustreza zakonski zahtevi po pisnosti poroštvene izjave, s čimer pa se sodišče druge stopnje ne strinja. Iz nedvoumne navedbe tožene stranke kot poroka v listini o obveznosti glavnega dolžnika ter iz njenega podpisa na tej listini jasno izhaja vsebina njene pogodbene zaveze. Glede na to, da je bila leasing pogodba sklenjena med tožečo stranko kot pravno osebo na eni strani in gospodarsko družbo na drugi strani, pa je glede na domnevo solidarnega poroštva pri gospodarskih pogodbah (četrti odstavek 1019. člena OZ) tudi nesmiselno sicer neobrazloženo ugovarjanje tožene stranke, da se ni zavezala kot porok in plačnik.

Ob pojasnjenem pa sodišče druge stopnje kot odločilno v konkretnem primeru izpostavlja vsebino takšne pisne poroštvene izjave. Tožeča stranka je namreč vtoževano denarno terjatev, za katero zatrjuje poroštvo tožene stranke, utemeljevala s trditvami o nastanku premoženjske škode zaradi uresničitve odstopnega upravičenja (v pravdi je torej vtoževala odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ne pa izpolnitev po pogodbi). Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila višina škode, kakor jo lahko v primeru kršitve pogodbe uveljavlja tožeča stranka, opredeljena v splošnih pogojih, na katere se je sklicevala leasing pogodba, ne pa v sami pogodbi, ki jo je podpisala tožena stranka. Takšni splošni pogoji niso bili podpisani s strani tožene stranke, temveč je tožena stranka vsako stran takšnih splošnih pogojev parafirala kot zakoniti zastopnik leasingojemalca. Sodišče druge stopnje se vsekakor strinja s sodiščem prve stopnje, da je na podlagi takšnega podpisa na dlani tudi zaključek o seznanjenosti tožene stranke kot poroka z določbami splošnih pogojev. Navedeno pa seveda ne omogoča tudi zaključka, da je tožena stranka takšne splošne pogoje podpisala kot porok oziroma da je s svojim podpisom kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika zadostila pisnosti poroštvene izjave v svojem imenu, ki jo zahteva določba 1013. člena OZ.

Ker je obličnost za poroštveno izjavo z omenjeno zakonsko določbo izrecno predpisana ad valorem, v obravnavanem primeru na podlagi pojasnjenega ni mogoče zaključiti, da vsebina poroštvene izjave tožene stranke poleg obveznosti plačila leasing obrokov kot dogovorjene pogodbene izpolnitve med tožečo stranko (kot leasingodajalcem) in glavnim dolžnikom (kot leasingojemalcem) zajema tudi obveznost plačila odškodnine za nastalo premoženjsko škodo v primeru kršitve leasing pogodbe. Odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja namreč novo, samostojno terjatev tožeče stranke kot leasingodajalca, ki ima drugačno podlago od dogovorjene pogodbene obveznosti, zaradi česar ob odsotnosti izrecne pisne izjave poroka, da prevzema obveznost tudi za njeno plačilo, ni mogoče šteti, da takšna obveznost izhaja že iz dejstva, da se je tožena stranka kot porok zavezala za plačilo obrokov leasinga kot pogodbeno dogovorjene izpolnitve glavnega dolžnika. Podlaga za nastanek odškodninske obveznosti namreč ni pogodba, temveč zakon, ki določa pravico povračila škode v primeru kršitve pogodbe. Določitev takšne odškodnine v splošnih pogojih tožeče stranke, na katero se je sklicevala pogodba, pa takšne obveznosti (četudi bi bila njena višina določno povzeta v besedilo osnovne pogodbe) ne pretvarja v pogodbeno izpolnitev, temveč pomeni zgolj njeno pavšalizacijo v smislu lažjega dokazovanja višine škode, ki jo je bil leasingojemalec dolžan pričakovati v primeru razdora pogodbe s strani leasingodajalca zaradi kršitve pogodbe.

Ker se torej tožena stranka kot porok ni veljavno zavezala (tudi) za plačilo morebitne odškodnine zaradi kršitve leasing pogodbe, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da se izvršilni sklep v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko pa zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). Glede na to, da je bilo že pojasnjeno zadostni razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke, takšna odločitev pa je za pritožnika nedvomno tudi najugodnejša, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb (med drugim o bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ) ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Vsled spremembe izpodbijane odločitve je sodišče druge stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da toženi stranki v predmetnem postopku niso nastali stroški v smislu 151. člena ZPP, saj je bila zastopana po začasnem zastopniku, za stroške katerega je predujem založila tožeča stranka in iz katerega bodo po njihovi odmeri s sklepom sodišča prve stopnje tudi izplačani začasnemu zastopniku. Ker strošek zastopanja tožene stranke po začasnem zastopniku predstavlja del pravdnih stroškov, pa njegovo povračilo deli usodo povračila vseh ostalih pravdnih stroškov po načelu končnega uspeha. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku propadla, mora zatorej sama kriti svoje stroške v postopku, vključno s stroškom začasnega zastopnika (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar velja tudi za njegove stroške pritožbenega postopka.

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3)Upoštevajoč 152. člen ZPP gre za strošek tožeče stranke, saj je tožeča stranka tista, ki je predlagala postavitev začasnega zastopnika toženi stranki. Upoštevajoč pravilo, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, je zato sodišče prve stopnje tožeči stranki tekom postopka tudi naložilo plačilo predujma za njegovo postavitev.