VSRS Sodba III Ips 14/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep skupščine tožene stranke, s katerim je ta dne 29. 8. 2007 odločila, da (celoten) bilančni dobiček za poslovno leto 2006 v višini 202.603.388,54 SIT (845.448,95 eurov) ostane nerazporejen (v nadaljevanju tudi: zadržanje dobička). Ugotovilo je, da po presoji dobrega gospodarstvenika zadržanje dobička do višine 4% osnovnega kapitala glede na okoliščine, v katerih tožena stranka posluje, ni bilo nujno. Odločilo je, da se znesek 91.704.400,00 SIT (382.675,68 eurov) nameni za izplačilo dividend delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi na dan zasedanja skupščine, nerazporejen pa ostane preostanek dobička 110.898.988,54 SIT (462.773,27 eurov).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo takšno prvostopenjsko sodbo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je imetnica 58.270 navadnih imenskih delnic tožene stranke, kar predstavlja 25,416% glasovalnih pravic;

znesek 91.704.400,00 SIT (382.675,68 eurov) predstavlja 4% osnovnega kapitala tožene stranke;

na skupščini tožene stranke dne 29. 8. 2007 je bil sprejet sklep, da (celoten) bilančni dobiček tožene stranke za poslovno leto 2006, v višini 202.603.388,54 SIT, ostane nerazporejen;

tožeča stranka je pravočasno napovedala izpodbijanje tega sklepa.

B.

Revizijske navedbe

7Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbe pravdnega postopka, ker pri odločitvi ni upoštevalo pravno pomembnih dejstev, ki jih je navajala tožena stranka, tožeča pa jih ni zanikala, oziroma ker je štelo, da tožena stranka teh dejstev ni dokazala. Prvostopenjska sodba naj bi tako za toženo stranko predstavljala presenečenje, zaradi česar ji je bila kršena pravica do izjave: od nje ni mogoče pričakovati, da bi polemizirala s pomisleki, ki jih je glede njenih trditev o pravno pomembnih dejstvih izreklo sodišče šele v sodbi, medtem ko tožeča stranka teh dejstev sploh ni zanikala. Sodišče prve stopnje naj bi tudi ne izpolnilo svoje vloge, ki mu jo nalagajo pravila o materialnem procesnem vodstvu. V reviziji nato (ponovno) navaja ta pravno pomembna dejstva, s katerimi je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala okoliščine, v katerih posluje, in nujnost odločitve o zadržanju dobička, in sicer:

navedbe o nujnih investicijah,

navedbe o potrebi po povečanem obsegu zadolževanja pri bankah,

navedbe o potrebni dokapitalizaciji odvisnih družb.

8Revidentka zatrjuje, da sodišče druge stopnje teh v pritožbi uveljavljanih kršitev postopka ni odpravilo, poleg tega pa je še samo kršilo tudi revidentkino pravico do pritožbe, ker se do njenih pritožbenih navedb sploh ni opredelilo. Zadovoljilo naj bi se z obrazložitvijo, da je tožeča stranka nesubstancirano prerekala večino teh navedb.

9Sodišče druge stopnje naj bi bilo tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 399. člena ZGD-1 razlagalo tako, da se kot okoliščine, ki po presoji dobrega gospodarstvenika zahtevajo zadržanje dobička, lahko upoštevajo le podatki, ki so predstavljeni že ob sklicu skupščine ali na sami skupščini, še to pa le, če so vsebovani v letnem poročilu in poročilu nadzornega sveta. Pravno zmotno naj bi bilo tudi – po oceni revidentke sicer nekoliko nejasno izraženo – stališče, da gre „pri uporabi določbe 339. člena ZGD-1 za pravno in ne dejansko vprašanje“. Reševanje pravnih vprašanj naj bi namreč ne zahtevalo niti ne omogočalo presoje dobrega gospodarstvenika: če ekonomsko upravičeni razlogi po presoji dobrega gospodarstvenika narekujejo potrebo po tem, da se bilančni dobiček zadrži, naj bi sklep skupščine o nerazporejenosti celotnega dobička ne bil izpodbojen.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizijske navedbe odpirajo najprej vprašanja razporeditve trditvenega in dokaznega bremena – delno tudi v povezavi s problemom delitve spornih vprašanj na pravna in dejanska.

11Odgovor na vprašanje, katera stranka in glede katerih dejstev nosi trditveno in dokazno breme, je treba iskati v materialnem pravu. Podlago za tožbeni zahtevek v tej pravdi predstavlja določba drugega odstavka 399. člena ZGD-1. Iz drugega stavka te določbe izhaja, da sodišče na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine (o zadržanju dobička), če ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička.(1) Na prvi pogled se zdi, da mora sodišče za ugoditev zahtevku ugotavljati pozitivno dejstvo (oziroma pravilneje: obstoj določenega dejstva) in da torej trditveno in dokazno breme glede tega dejstva nosi tožnik, ki mu je to dejstvo v korist. V resnici pa – v povezavi s prvim odstavkom 399. člena – za ugoditev zahtevku zadošča že ugotovitev, da zadržanje dobička ni bilo nujno. Takšen sklep pa je mogoče podpreti z navajanjem negativnih dejstev (oziroma pravilneje: z zanikanjem obstoja določenih dejstev). Zahteva po dokazovanju takšnih dejstev bi pred delničarja pri varovanju enega njegovih ključnih premoženjskih upravičenj postavljala breme, ki mu ne more biti kos (negativa non sunt probanda). Delničarjem zato ni treba dokazovati, da zadržanje dobička ni bilo nujno. Dovolj je, da to zatrjujejo: nujnost mora v takem primeru utemeljiti in okoliščine, ki so podlaga za takšno trditev, dokazati družba.

12Iz določbe prvega odstavka 399. člena ZGD-1 izhaja, da delničarjem praviloma pripada dobiček najmanj v višini 4% osnovnega kapitala. V to pravico lahko poseže skupščina le v primeru, da je to po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Treba je biti pozoren na to, da zakon govori o nujnosti posega v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev. Ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni. Še več – ne zadošča niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni. Tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

13Tožeča stranka je postavila trditev, potrebno, da je bila njena tožba sklepčna: že v tožbi je zatrjevala, da zadržanje dobička ni bilo nujno. Še več, to svojo navedbo je utemeljevala s prikazom finančnega stanja in rezultatov poslovanja tožene stranke. Tožena stranka je navajala razloge, ki so narekovali zadržanje celotnega bilančnega dobička, s čimer je utemeljevala, da je bilo to zadržanje nujno. Ponudila je tudi ustrezen (pravni) zaključek, s tem, ko je navedla, da bi razporeditev bilančnega dobička resno prizadela njeno poslovanje. S tem je po oceni sodišča samo na drug način podala svoj opis pravno nedoločenega pojma nujnosti takšnega svojega ravnanja.

14Nujnost (po presoji skrbnega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje) je nedoločen pravni pojem. Kdaj je neki ukrep nujen – v tolikšni meri, da upravičuje poseg v pravico do deleža na dobičku - je stvar materialnopravne presoje sodišča. Sodišče sprejema stališče, da nujnosti ni mogoče razlagati tako, da se nanaša samo na omejitve, ki jih za uporabo dobička predstavljajo kogentne določbe o vrstnem redu delitve ter oblikovanja najrazličnejših rezerv. Vendar pojem nujnosti vsebuje razmislek o izjemnosti: za ukrep, ki posega v pravico do razdelitve dobička, morajo obstajati resni razlogi. Pri presoji, ali je sklep skupščine utemeljeno odrekel delničarjem pravico do udeležbe na zakonsko določenem najmanjšem deležu dobička, je treba upoštevati, da je pravica do dobička njihova pomembna premoženjska pravica, ki predstavlja enega od temeljnih motivov za vlaganje v delnico. Člen 399. ZGD-1 že v neizpodbojnem delu določa zakonski minimum obsega pravice do deleža na dobičku – in torej odstopa od načela, da je dobiček praviloma v celoti namenjen delničarjem.(2) Pojem nujnosti implicira uporabo merila sorazmernosti. Stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, je na ta način določena zelo visoko. Nujnost (ukrepa) je mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.

15Prvostopenjsko sodišče je res izrazilo dvom v resničnost navedb tožene stranke glede njenega načrtovanja investicij. Podobno velja glede navedb o potrebi po povečanem obsegu zadolževanja pri bankah in nujni dokapitalizaciji družbe M. d. d. ter podjetja P. d. o. o. Pritrditi je mogoče revidentkinemu očitku, da resničnosti teh navedb tožeča stranka ni (substancirano) zanikala, zato bi jih moralo sodišče vzeti za podlago svoji odločitvi. Ker ni ravnalo tako, je kršilo določbo 214. člena ZPP. To kršitev je revidentka uveljavljala v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je ni odpravilo, zato je samo – na drugi stopnji – storilo enako kršitev. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (glej v naslednji točki obrazložitve), zato revidentka na tej podlagi ne more uspeti z revizijo.

16Dvom v resničnost omenjenih navedb tožene stranke namreč ni bil edini in tudi ne odločilen razlog za zavrnitev njenega ugovora, da je bilo zaradi teh dejstev zadržanje dobička po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno. Sodišče je napravilo in utemeljilo presojo, da tožena stranka s temi navedbami ni izkazala, da bi razporeditev bilančnega dobička leta 2006 za izplačilo dividend resno prizadela poslovanje tožene stranke in drugih družb skupine P.

17S takšnim ravnanje pa sodišče tudi revidentkine pravice do izjave ni kršilo: ta je imela možnost, da se izjavi o navedbah tožeče stranke, da zadržanje dobička ni bilo nujno, in zakaj ni bilo nujno. Utemeljitev tega stališča je dala tožeča stranka že v tožbi, kjer je navajala podatke o finančnem položaju in poslovnem uspehu tožene stranke, v nadaljevanju postopka pa z opozarjanjem na okoliščino, kako majhen delež v sredstvih, potrebnih za predvidene poslovne ukrepe tožene stranke predstavlja znesek zadržanega dobička, ki po zakonu pripada delničarjem. O teh navedbah se je tožena stranka tudi izjavila, vendar je sodišče presodilo, da s svojimi ugovori – četudi bi bile vse navedbe resnične - ni uspela izkazati nujnosti takšne odločitve svoje skupščine.

18Tožena stranka je sama navedla, da je bilo zadržanje dobička potrebno zato, da ji za uresničitev načrtovanih ukrepov ni bilo treba najeti kredita. To bi po njenih navedbah ne bilo gospodarno, odločitev, da ostane dobiček nerazporejen, naj bi bila gospodarsko pravilna, okoliščine, v katerih družba posluje, pa naj bi narekovale takšno odločitev. Revizijsko sodišče soglaša s pravno oceno sodišč prve in druge stopnje, da vse te navedbe ne zadostijo zahtevam, ki jih postavlja pravni pojem nujnosti. Nasprotno, iz navedb revidentke izhaja, da obstaja drug – morda sicer res manj gospodaren - način za dosego zastavljenih ciljev. Gospodarnost in primernost odločitve zadoščata za odločitev, da družba ne bo razdelila vsega razpoložljivega dobička, ne zadoščata pa za odločitev, da bodo delničarji prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.

19Revidentka sicer utemeljeno opozarja na pravno zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da je pri presoji nujnosti odločitve o zadržanju dobička mogoče upoštevati le okoliščine, razkrite na skupščini, ki je takšno odločitev sprejela. V pravdi, kjer delničar uveljavlja (posebni) izpodbojni razlog iz 399. člena ZGD-1, tožena družba ni prekludirana pri uveljavljanju razlogov, ki jih ni razkrila že na skupščini. Utemeljitev drugostopenjskega sodišča nakazuje na razmislek v smeri razveljavitvenega razloga iz drugega odstavka 395. člena ZGD, vendar navedbe tožeče stranke pa tudi zaključki drugostopenjskega sodišča ne zadostujejo za razveljavitev izpodbijanega sklepa na tej podlagi. Vendar tudi to pravno zmotno stališče drugostopenjskega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Kot je obrazloženo v predhodnih točkah te obrazložitve, je, tudi upoštevajoč okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla šele v tej pravdi, pravilen materialnopravni zaključek, da zadržanje dobička ni bilo nujno.

20Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Drugi stavek v drugem odstavku 399. člena ZGD-1 se glasi: „Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine“. Da bi ne povzročala negotovosti glede trditvenega in dokaznega bremena, bi se morala določba pravzaprav glasiti: Če sodišče ugotovi, da zadržanje delitve dobička glede na okoliščine, v katerih družba posluje, ni bilo nujno ... Prvi odstavek 399. člena namreč računa z „obstojem okoliščin, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička“ kot s pravilom. Okoliščine, ki upravičujejo, da se bilančni dobiček ne deli, pa so izjema. Tožniku ni treba zatrjevati in dokazovati, sodišču pa tudi ne „ugotavljati“, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička. Nasprotno, toženec mora navajati in dokazovati obstoj okoliščin, ki upravičujejo, da se izjemoma dobiček ne deli. Glede na to, da zakon omogoča „prvi korak“ tožencu, ki sprejme sklep o tem, da se dobiček ne bo delil, je pred tožnika sicer postavljena zahteva, da navede, da okoliščine, ki bi upravičevale tak sklep, ne obstajajo: zatrjevati mora torej negativno dejstvo – ki pa mu ga ni treba dokazovati. Od tu naprej je trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Samo če bo uspela navesti, utemeljiti in dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih je bila odločitev o ne – delitvi dobička nujna, bo njena odločitev, da se delničarjem dobiček ne deli, lahko ostala v veljavi.

Op. št. (2): Glej Kocbek v Veliki komentar ZGD, druga knjiga, str. 736.