VSRS Sklep II DoR 104/2011

Revizija se dopusti glede višine odškodnin, prisojenih prvi tožnici in tožniku.

1Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja prisodilo prvi tožnici odškodnino v znesku 6.500 EUR, drugemu tožniku v znesku 5.000 EUR in tretji tožnici v znesku 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 dalje.

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in znižalo prisojeni odškodnini, in sicer prvi tožnici na 5.500 EUR in drugemu tožniku na 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je toženkino pritožbo zavrnilo, in v izpodbijanem, a nespremenjen delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem se ne strinja z zavrnitvijo ugovora zastaranju terjatev tožnikov. Trdi, da sta potekla subjektivni triletni in objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje sukcesivno nastajajoče bodoče škode ter nadalje, da ni pravilno stališče izpodbijane sodbe, da so bile navedbe v zvezi z ugovorom zastaranja celotne terjatve podane prepozne. Končno zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede prvi tožnici in tožniku prisojenih odškodnin ter trdi, da sta sodišči le-te prisodili previsoko, saj sta spregledali, da jima gre odškodnina le za 34 mesecev.

4Predlog je utemeljen glede vprašanja višine odškodnine.

5Ob upoštevanju ugotovitev, da sta tožnika trpela duševne bolečine zaradi hrupa 34 mesecev, da je bila njuna hiša oddaljena 5 metrov od ceste, v njeni neposredni bližini pa je krožišče ter prehod za pešce ter da je bila prva tožnica v kritičnem obdobju zaposlena od leta 2007, ko je bila od doma odsotna 9 ur, pred tem pa je bila brez zaposlitve in v bolniškem staležu, tožnik pa je bil v celotnem obdobju zaradi dela odsoten 8 do 9 ur, Vrhovno sodišče ugotavlja utemeljenost toženkinih trditev o možnem odstopu višine odškodnin od primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 367. c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), revizijo glede vprašanja višine odškodnin dopustilo.

6V ostalem predlog tožene stranke ni utemeljen, ker niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2001 že zavzelo stališče, da za odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi stalnega učinkovanja prometnih imisij, ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Ob upoštevanju navedenega in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, dopustitev revizije v obravnavanem primeru ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi. Ob takšnem stališču je tudi vprašanje prekluzije ugovora zastaranja v tej zadevi nerelevantno.