VSRS Sodba XI Ips 37231/2011-138

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Sodnica Okrajnega sodišča v Domžalah je po vložitvi obtožnega predloga zoper obdolženega S. Č. s sklepom z dne 5. 8. 2011 podaljšala pripor zoper obdolženca za čas enega meseca iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena, lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 12. 8. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da kar se mu očita ni nasilje v družini, ker je bil zadnje pol leta pri oškodovanki E. H. le podnajemnik, da je k njima s sinom hodila le občasno, da je bila ves čas vinjena, da sam že štiri leta ne pije alkohola, da skrbi za dva otroka, da mu je pred enim letom umrla hči, da je pri koncu z zdravjem, da se ima kam odseliti ter da gre zoper njega za zaroto s strani družine H. Vrhovno sodišče prosi za pomoč in milejši ukrep.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve, ker v obeh izpodbijanih sklepih ni najti kršitev zakona, ki jih obdolženec v zahtevi niti ne zatrjuje.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazil nestrinjanje z njenim predlogom ter poudaril, da pripor poslabšuje njegovo zdravstveno stanje.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku oziroma po pravnomočnosti odločbe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora po vloženi obtožnici mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec oziroma obdolženec sme izredno pravno sredstvo vložiti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkusiti obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

6Meje preizkusa pravnomočne odločbe določa torej vložnik zahteve sam s tem, ko zahteva preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkus pravnomočne odločbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del odločbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razlogov zahteve, ki so bili utemeljeni, v skladu z zakonom.

7Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, v kateri je podalo podrobno razlago o naštetih vprašanjih in se tudi določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu, navedlo tudi, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu odločbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

8Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak z navedbami, da ni šlo za nasilje v družini, ker je bil pri oškodovanki le podnajemnik, da je oškodovanka „non stop“ vinjena, da gre za zaroto proti njemu, ter da ima kam iti, ponuja svoje videnje inkriminiranega dogodka ter nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu.

C.

9Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.