VSRS Sodba XI Ips 31955/2011-253

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženo N. L. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih sklepov ter odpravo pripora.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, zagovornik v izjavi z dne 29. 7. 2011 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Temeljni pogoj za odreditev pripora je obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (prvi odstavek 201. člena ZKP). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Sodna praksa je že izoblikovala stališče glede standarda obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora.(1) V obrazložitvi morajo biti določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.

6Neutemeljen je očitek zagovornika, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajala utemeljenost suma oziroma da je obrazložitev tako pomanjkljiva, da odločitve ni mogoče preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženka izvršila kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), so namreč v sklepu o odreditvi pripora in v sklepu zunajobravnavnega senata obširno in natančno obrazložene za vsa očitana kazniva dejanja. Sodišči se sklicujeta zlasti na izsledke ukrepov tajnega opazovanja (149. a člen ZKP), nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (1. točka prvega odstavka 150. člena ZKP), ki so se izvajali zoper obdolženko, B. B., P. G. in M. Č., na poročila o izvedenih ukrepih, številne zapisnike in potrdila o zasegu predmetov (prepovedane droge heroina in kokaina), na zapisnik o ogledu kraja dejanja, album fotografij, zapisnike o opravljenih osebnih in hišni preiskavi, na uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter na poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah (prim. str. 7-18 sklepa preiskovalnega sodnika in str. 2-4 sklepa zunajobravnavnega senata). V izpodbijanih sklepih so konkretizirana tako dejstva glede domnevnih storilcev, kot tudi dejstva glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih posamezni storilci izvršili, pri čemer je za vsako od dejanj navedeno dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za posamezne ugotovitve sodišč. Izkazane so tudi povezave med posameznimi člani hudodelske združbe in njihove vloge. Obrazložitvi izpodbijanih sklepov, ki ju je treba obravnavati kot celoto, sta torej zadostili zgoraj izpostavljenim kriterijem sodne prakse glede obrazloženosti utemeljenega suma, zato zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedeno dokazno gradivo pa daje tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka izvršila očitana kazniva dejanja.

7Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, ki se nanašajo na neprepričljivost povezav med dokaznim gradivom in ugotovitvami sodišča, ter trditev, ki dajejo dokaznemu gradivu drugačno težo, kot mu jo je pripisalo sodišče (prim. str. 3-6 zahteve za varstvo zakonitosti). Tudi z očitkom, da je sodišče napačno tolmačilo telefonske pogovore storilcev oziroma da je presoja sodišča v nasprotju z vsebino listin (izpiskov telefonskih razgovorov) v spisu, zagovornik ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža dvome v dejanske zaključke sodišč.

8Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Pri tem sta se utemeljeno sklicevali tudi na obdolženkino predhodno kaznovanost. Obdolženka je bila že sedemkrat obsojena zaradi kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ oziroma 204. členu KZ-1, enkrat zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 180/2009 z dne 11. 11. 2009 pa je bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (prvi odstavek 186. člena KZ-1), pri čemer je v tej zadevi očitano dejanje storila med preizkusno dobo, določeno v sodbi K 180/2009. Ker je bila obdolženka že večkrat pravnomočno obsojena, med drugim tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, je bila ocena preiskovalnega sodnika, da gre za specialno povratnico, upravičena. Podatki iz prejšnjih obsodb obdolženke so bili povzeti pravilno, zato v zahtevi zatrjevana protispisnost (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ni podana. Obdolženčev zagovornik sicer pravilno opozarja, da sam podatek o vloženi obtožnici zaradi suma storitve drugega istovrstnega kaznivega dejanja ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča skupaj z ostalimi okoliščinami(2), ki so navedene v izpodbijanih sklepih (zlasti intenzivnost in vztrajnost obdolženke, teža kaznivega dejanja, število izvršitvenih dejanj in njihova časovna povezanost, delovanje v organizirani hudodelski združbi, prodaja drog kot vir zaslužka, slabe premoženjske in dohodkovne razmere obdolženke, odvisnost od drog, dosedanja kaznovanost) kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženka, če bi ostala na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevala.

9Z očitki zagovornika, ki se nanašajo nedovoljenost dokazov (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj so presplošni, da bi jih lahko preizkusilo (prvi odstavek 424. člen ZKP). Zagovornik namreč ne pojasni, kateri dokazi naj bi bili pridobljeni na nedovoljen način in s katerimi konkretnimi ukrepi naj bi bili pridobljeni, temveč le posplošeno navaja, da je obdolženko zunaj svojih pristojnosti ustavila Specializirana enota za nadzor državne meje ter da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni nezakonito, mimo pogojev, ki jih določa ZKP.

C.

10Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi VS RS I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008 in I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS XI Ips 23/2009 z dne 2. 4. 2009.