VSRS Sklep X Ips 368/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) dne 31. 8. 2011 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 4. 12. 2009, s katerim je kot nepopolno zavrgla revidentkino vlogo na Javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESSR, dvig konkurenčnosti turističnega gospodarstva – turistična infrastruktura 2009, za sofinanciranje operacije z nazivom ...

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o izbiri ali neizbiri operacije, ki bo oziroma ne bo deležna sofinanciranja iz evropskih sredstev in sredstev RS, temveč je v tej zadevi dejansko sporna odločitev o zavrženju revidentkine vloge na javni razpis kot nepopolne. To pa ni pravica ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati navedba pričakovane višine sredstev, za katera se je revidentka potegovala z vlogo na javni razpis. Enako je Vrhovno sodišče že odločilo tudi v zadevi X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

6Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 201/2009), mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Tega revidentka ni storila, saj razen sklicevanja na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni z ničemer pojasnila oziroma konkretizirala posledic, ki jih zanjo predstavlja izpodbijana odločitev. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da je pridobitev sredstev, za katera je revidentka kandidirala na javni razpis, negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z javnim razpisom določenih pogojev ter ocenjevanja meril, in kot tako pomeni zgolj pričakovanje. Zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo (smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več primerih, na primer X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009). Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

8Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).