VSRS Sklep X Ips 496/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1. točka izreka) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 10. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se revidentova vloga za začetek postopka za izdajo koncesijskega akta za gospodarsko izkoriščanje proda, peska, in mivke v gramoznici A., na tam navedenih parcelah, zavrne. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi Geološkega zavoda Slovenije z dne 20. 7. 2009, da lokacija zaradi premajhne površine pridobivalnega prostora in posledično premajhnih zalog in virov ni skladna z zahtevanim predlogom lokacij iz Državnega programa gospodarjenja z mineralnimi surovinami – splošni načrt (v nadaljevanju DPGMS-SN), ki je bil sprejet 9. 4. 2009. V 2. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6Revident navaja, da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča glede pravnega vprašanja, kateri materialni predpis se uporabi v postopku v primeru, ko med nerazumno dolgim postopkom pride do spremembe materialnega predpisa. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da se uporabi predpis, veljaven v času odločanja (Državni program gospodarjenja z mineralnimi surovinami – splošni načrt in ne prostorski akti države ali lokalne skupnosti), to pa je v nasprotju z obstoječo sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča v zadevah I Up 289/2005, Up-585/05 in Up-304/01. Navaja, da bi morala tožena stranka in sodišče prve stopnje pri svojem odločanju uporabiti materialno pravo, ki je veljalo v času izteka predpisanega instrukcijskega roka za odločanje tožene stranke o vlogi o zainteresiranosti, čeprav v času dejanskega odločanja ni več veljalo.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Revident bi moral skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 5. točka te obrazložitve) opraviti primerjavo za odločitev pomembnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in iz odločb Vrhovnega ter Ustavnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Revident pa v obravnavanem primeru tega ni storil, temveč je zgolj na pavšalni ravni zatrjeval, da gre v izpodbijani sodbi za odstop od sicer citiranih odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča.

9V zvezi z izpostavljenim pravnim vprašanjem (katero pravo se uporabi) je Vrhovno sodišče v več primerih (npr. X Ips 224/2007, X Ips 1484/2006, X Ips 1431/2006) zavzelo jasno stališče, da se, kadar zakon ne določa drugače, pri upravnem odločanju uporabljajo predpisi, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega organa, tako da stališče, s katerim revident uveljavlja odstop od sodne prakse, pomeni izjemo od splošnega pravila. Te izjeme pa so bile sprejete glede na konkretne pravne in dejanske okoliščine (predvsem pridobitev državljanstva). Revident bi v zvezi z zatrjevanim odstopom od sodne prakse tako moral najprej pojasniti, v čem se pravna in dejanska situacija njegovega primera razlikuje od navedenega splošnega pravila, šele nato pa bi moral, tako kot je zgoraj že pojasnjeno, za odločitev pomembno pravno in dejansko stanje iz izpodbijane sodbe in iz odločb Vrhovnega ter Ustavnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, primerjati in zatrjevano odstopanje izkazati. Ker pa po presoji Vrhovnega sodišča revident ni navedel konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za primerljive judikate, na ta način ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča in izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.