VSL sklep EPVDp 284/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče in ne plača takse kot stroškov postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je s pravnomočnima plačilnima nalogoma in pravnomočno sodbo v obdobju treh let dosegel oziroma presegel osemnajst kazenskih točk, s tem, da je skupno dosegel dvajset kazenskih točk, dolžan pa je plačati tudi sodno takso kot stroške postopka.

Proti takšnemu sklepu se pravočasno pritožuje storilec in v pritožbi navaja, da prilaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z ugovorom v zvezi s pravnomočnim plačilnim nalogom z dne 26. 6. 2011, na podlagi katerega je izdan sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri tem pa tudi navaja 22. člen Zakona o prekrških (ZP-1) ter meni, da glede na smiselno uporabo določbe tega zakona o zastaranju izvršitve sankcije ni mogoče izreči prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri tem tudi pripominja, da je v izpodbijanem sklepu kot storilec naveden A, odločba pa je izdana zoper T.

V tretjem odstavku 22. člena ZP-1 je določeno, da v kolikor voznik v času treh let doseže ali preseže osemnajst kazenskih točk v cestnem prometu, mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dopusten, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, zaradi katerih je storilec dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za izrek sankcije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zastaranju izvršitve sankcije.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obdobje treh let začelo šteti s pravnomočnostjo plačilnega naloga prvega oziroma najstarejšega prekrška, to je 14. 10. 2008, in zaključilo s pravnomočnostjo plačilnega naloga zadnjega plačilnega naloga, to je 5. 7. 2011. V tem času je storilec tudi glede na izpis iz EKT evidence skupno dosegel dvajset kazenskih točk, vendar pa je potrebno pri tem povedati, da se pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ob doseženi ali preseženi določeni vsoti kazenskih točk upoštevajo sicer le pravnomočne odločbe o prekršku, vendar pa je odločilna okoliščina za ugotovitev, ali je bila predpisana vsota dosežena ali presežena v obdobju treh let, le čas storitve prekrškov (tako tudi Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu IV Ips 36/2011). V obravnavanem primeru pa je iz izpisa iz EKT evidence razvidno, da je storilec prekrške storil 22. 1. 2008 (pet kazenskih točk), 5. 10. 2008 (tri kazenske točke) in 24. 6. 2011 (dvanajst kazenskih točk). Tako je od storitve „najstarejšega“ prekrška (22. 1. 2008) pa do storitve „najmlajšega“ prekrška (24. 6. 2011) poteklo že več kot tri leta in se torej pri seštevku kazenskih točk ne more upoštevati prekršek, storjen 22. 1. 2008 (ki je sicer kot drugi postal pravnomočen), vsled česar pri seštevku odpade pet kazenskih točk ter tako v obravnavanem obdobju storilec ni dosegel dvajset kazenskih točk temveč le petnajst, kar pomeni, da ne obstajajo pogoji za izrek prenehanja veljavnosti storilčevega vozniškega dovoljenja.

Glede na povedano je bilo potrebno pritožbi ugoditi in odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, pri tem pa sta pritožnikov predlog, da se postopek prekine do odločitve o predlogu vrnitve v prejšnje stanje in navedba glede pomote v imenu in priimku brezpredmetna.

Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v korist storilca, storilec ne plača sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.