VSL sklep I Cp 1764/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem F. D. solastninski delež do ½ parc. št. 980/1, ki je pripisana vl. št. 545 k.o. P.. Za zakonite dediče navedene nepremičnine je razglasilo zapustnikovega sina D. D., do 3/7 celotne zapuščine, ter zapustnikovega sina F. D., zapustnikovo hči J. N., zapustnikovo hči M. M. in zapustnikovega sina Š. D. pa vsakega do 1/7 celotne zapuščine.

Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje dedič D. D.. Opozarja, da je v tej zapuščinski zadevi sodišče že dne 22. 1. 2009 izdalo sklep s katerim je odločilo, da se zapuščinska obravnava po pokojnem F. D. ne opravi, ker ni zapuščine, kar je tudi prav, saj dejansko zapuščine v tej zadevi ni. Iz izročilne pogodbe oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena med izročevalcema, sedaj že pokojnima F. D. in J. ter prevzemnikoma D. D. in njegovo ženo O. izhaja, da so predmet izročilne pogodbe vse nepremičnine izročevalcev, bodisi v pogodbi navedene ali pomotoma izpuščene, do česar je očitno prišlo v danem primeru, saj nepremičnina pod vl. št. 545 k.o. P., parc. št. 980/1 v pogodbi izrecno ni navedena. Ni dvoma, da je tudi polovica parcele št. 980/1 k.o. P. predmet izročilne pogodbe, pri čemer je pritožnik menil, da se bo zadeva na sodišču razjasnila tako, da se bo ostale dediče vprašalo, ali je to sporno oziroma ali se strinjajo s tem, da polovica parcele št. 980/1 dejansko ne spada v zapuščino. V kolikor pa drugi dediči menijo drugače, obstaja spor o obsegu zapuščine, kar bi bilo potrebno na zapuščinski obravnavi razčistiti. Ne glede na navedeno, pa je dedič navedeno nepremičnino tudi že priposestvoval, saj vse do smrti očeta F. D. in do izpeljave predmetnega zapuščinskega postopka ni vedel, da polovica parcelne številke 980/1 k.o. P. ni izrecno zajeta z izročilno pogodbo, to pa je pritožnik ugotovil šele, ko je prejel obvestilo DURS o vrednotenju nepremičnin. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o dedovanju razveljavi, da bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo ali obstaja spor o obsegu zapuščine in temu ustrezno izdalo sklep o napotitvi na pravdo.

Na pritožbo so odgovorili dediči F. D., M. M., Š. D. in J. N.. Navajajo, da se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinjajo. Izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 18. 11. 1987 so dediči prvič videli šele s prejemom pritožbe v navedeni zadevi, in s pogodbo ne soglašajo, sicer pa v navedeni pogodbi ni nikjer omenjene parcele, ki je predmet dedovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče s sklepom z dne 22. 1. 2009 ugotovilo, da zapustnik ni zapustil premičnega in nepremičnega premoženja, zato je sklenilo, da se zapuščinska obravnava po pokojnem F. D. ne opravi. Z vlogo z dne 12. 11. 2010 je pritožnik D. D. sodišču predlagal, da izda dodatni sklep o dedovanju po pokojnem očetu F. D., ker je bil zemljiškoknjižni vložek št. 511 pomotoma izpuščen. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dne 11. 2. 2011 opravilo zapuščinsko obravnavo. Pritožnik se je naroka udeležil. Na naroku je sodišče ugotovilo, da premoženje zapustnika obsega solastninski delež do polovice parc. št. 980/1, ki je pripisana k vl. št. 545 k.o. P. ter da nastopi dedovanje na podlagi zakona, h kateremu so poklicani dediči prvega dednega reda. Pritožnik na naroku tej ugotovitvi sodišča ni nasprotoval, zato njegova pritožbena navedba, da navedena nepremičnina ne spada v zapuščino po pokojnem F. D., predstavlja pritožbeno novoto, ki je glede na določilo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom ZD pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožnik pa tudi ni navedel nobenih opravičljivih razlogov, zakaj navedene trditve ni postavil že pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o dedovanju pravilno izdalo potem, ko je opravilo zapuščinsko obravnavo, in na podlagi podatkov, s katerimi je do izdaje izpodbijanega sklepa razpolagalo. Sicer pa lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zahtevajo ugotovitev lastninske pravice. Pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča namreč ni ovira, da se o zahtevku pritožnika, da je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico, ne bi mogla sprožiti pravda (glej peti odstavek 213. člena ZD).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvez s 163. členom ZD) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.